Lojze Logar, Brez naslova (iz cikla Davidovi vrtovi), 1993
akril na platnu
140 x 100 cm
Inv. št. 765/S
Logarjev cikel 'Davidovi vrtovi' navdihuje starozavezna zgodba o kralju Davidu, ki se je zaljubil v Batšebo, ženo svojega vojščaka. Gre za zgodbo o prepovedani ljubezni, tragičnih posledicah in odrešitvi.
Sliko, ki sodi v Logarjev slikarski cikel 'Davidovi vrtovi', smo za stalno zbirko Galerije Murska Sobota pridobili konec leta 2020, ter je ena izmed 44 Logarjevih umetnin v galerijski zbirki. Stalno zbirko, ki trenutno šteje več kot 840 umetnin, nenehno dopolnjujemo, tako z donacijami kot odkupi.
Logarjevi 'Davidovi vrtovi', ki so nastajali med leti 1983 in 1995, vključujejo tako slikarska (akril na platno in papir) kot grafična dela (barvni sitotiski) in so najbolj obsežen in s strani publike izredno dobro sprejet cikel, ki je začel nastajati kmalu po Logarjevi selitvi iz Radencev v Ljubljano.
Prestolnica mu je z živahnim kulturnim utripom širila obzorja in mu omogočala številne možnosti razstavljanja ter povezovanja z drugimi umetniki. Logar je bil takrat na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči, veliko je razstavljal tako doma kot v tujini. Na mednarodnih grafičnih trienalih in bienalih po celem svetu je dobival tudi najvišja priznanja in nagrade. Da so 'Davidovi vrtovi' izjemno pomemben segment znotraj Logarjevega opusa priča tudi dejstvo, da je umetnik leta 1987 za razstavni projekt v galeriji Equrna (1985), na kateri je predstavil zgodnejši del cikla Davidovih vrtov, prejel nagrado Prešernovega sklada.
Leta 1994 pa je Logar za svoj dotedanji grafični in slikarski opus prejel tudi osrednje stanovsko priznanje, Jakopičevo nagrado.
Od abstraktnih 'Črnih slik' (1979-1982) se v 'Davidovih vrtovih' Logar ponovno vrne v figuralni svet. Kot nakazuje že samo poimenovanje, Logar v duhu postmodernizma ustvari lastno mitologijo rajskih vrtov z vrelci življenja, lepote in mladosti. Davidovi vrtovi so pravzaprav utelešenje t. i. nove podobe, umetniške smeri, ki se je pri nas uveljavila po letu 1980. Za novo podobo je značilen »povratek k figuraliki v ekspresivni stilizaciji ter izpostavitev zasebne mitologije – izrazito vsebinsko in motivno poudarjanje ustvarjalčevega osebnega sveta, njegovih sanj in vizij.
Pri tem se umetnostni izraz ni vezal na kakšno določeno formalno shemo ali slog, temveč so ustvarjalci eklektično izkoriščali vso umetniško tradicijo, ki se jim je zdela ustrezna in zanimiva. Likovna kritika zato pogosto govori o umetniškem »nomadstvu« (povzeto po Pojmovnik slovenske likovne umetnosti po letu 1945: pojmi, gibanja, skupine, težnje, 2009) . To velja tudi za 'Davidove vrtove', vendar se Logar s tovrstnimi označbami ni obremenjeval, k predstavnikom nove podobe ga je prištevala likovna kritika. Serijo Davidovi vrtovi so likovni kritiki označili za Logarjevo »ornamentalno simbolno fazo« (Marjan Tršar) oz. »ekspresiven barvni simbolizem« (Zoran Kržišnik).
'Davidovi vrtovi' so v primerjavi s 'Črnimi slikami' izrazito barvita dela. Umetnik z barvnimi polji zapolni celotno slikovno površino, kar v smislu kompozicije izkazuje 'horror vacui' (strah pred praznim prostorom). Nasičenost barv umetnik blaži z belo in črno, ki jih umakne na obrobe. Logar slika z akrilnimi barvami, ki jih na platno nanaša s čopičem, barvne nanose pa mestoma razgiba s škropljenjem, delnim izpiranjem barve iz platna in poteznim teksturiranjem. Notranje gibalo 'Davidovih vrtov' sta izrazit ritem barvnih polj ter izmenjujoče se mehke in ostro lomljene konture barvnih polj, kar poudari njihov izrazito dekorativen značaj.
Formalni vidiki se v 'Davidovih vrtovih' vse bolj podrejajo pomenskemu, simbolnemu, asociativnemu. Ko govorimo o motiviki tega Logarjevega cikla, lahko izjemen uspeh in priljubljenost teh del nedvomno pripišemo njihovemu izmuzljivem značaju, saj se gibajo po robu narativnega in abstrakcije. Mimetično in nemimetično se v teh delih ne izključujeta, kar gledalcu dopušča veliko interpretativne svobode.
Pojavne oblike v 'Davidovih vrtovih' nam razkrivajo številne arhetipe in bogato simboliko. Mehke, zaobljene oblike utelešajo ženski princip, ki ga umetnik kroti z geometrijo ostro lomljenih oblik kot zastopanim moškim principom. V 'Davidovih vrtovih' dominirajo ženske figure, včasih preobražene v usodne fatalke, spet drugič pa v predana, zasužnjena, v geometrijske oblike stlačena bitja brez glave.
To kaže tudi na to, da Davidovi vrtovi ne predstavljajo nujno le prostorov užitkov, strasti in veselja, temveč so hkrati tudi odraz ustvarjalčevih stisk, fantazem in strahov, na kar je opozoril že Jure Mikuž. V prepoznanih oblikah torej zaslutimo številne pomenske dvojice (oblo – oglato, ženska – moški, eros – tanatos). Izpostavljeni asociativni simbolni komponenti sledi tudi Logarjeva barvna paleta. Tako Logar ženske like praviloma izpostavi v zgovorni rdeči barvi, ki aludira na meso in kri, obda pa jih z razbohotenimi polji zoomorfnih ter vegetabilnih oblik. Po letu 1990 v slikah iz Davidovih vrtov opazimo vse več barvnih polj v turkiznih in vijoličnih odtenkih, ki jih Logar izpostavi v dveh sledečih monokromnih ciklih (Intermezzozoik in Sarcophag (U.S.)).
Vabimo vas, da si Logarjeva dela pogledate tudi v živo na aktualni razstavi »LOJZE LOGAR. Črne slike in Davidovi vrtovi«, ki bo v Galeriji Murska Sobota na ogled do 3. novembra 2023. Omenjena razstava ob razstavljenih delih osvetljuje tudi Logarjevo zapuščino v Pomurju.
Logar je bil eden prvih vodij Razstavnega paviljona arhitekta Novaka, predhodnika Galerije Murska Sobota. V prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je po opravljeni diplomi kot pomemben predstavnik druge generacije Ljubljanske grafične šole vrnil v Radence in kot ustanovni član skupine DHLM (Ladislav Danč, Štefan Hauko, Lojze Logar, Franc Mesarič) v pomurski prostor s svojimi pop art grafikami vnesel modernizem.
LOJZE LOGAR (1944, Mežica – 2014, Izola).
Leta 1968 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 1970 pa je tam zaključil tudi grafično specialko. Izobraževal se je tudi v Berlinu.
Bil je eden izmed najzanimivejših in samosvojih avtorjev, ki so se na slovenskem likovnem prizorišču pojavili ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let preteklega stoletja, v času t. i. poparta.
Za svoje delo je prejel več mednarodnih nagrad in priznanj (med njimi so nagrada Prešernovega sklada leta 1987, Jakopičeva nagrada leta 1994, nagrada Intart leta 1971 in številni uspehi na grafičnih bienalih).
Več let je predaval grafiko, risanje in slikanje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.
Rodil se je na Koroškem, mladost je preživel v Pomurju, zrela leta v Ljubljani, nazadnje pa je živel in umrl v Izoli.
Avtorica besedila: Irma Brodnjak Firbas
Starejše novice
