Dobrodošli, muzikaši!

Sta si muziciranje v živo že izvorno zamislila kot del koncepta drugačne oštarije ali je tako naneslo?

Boštjan: V bistvu sva si tako zamislila že na samem začetku, ko sva gostilno načrtovala, kar se tudi vidi, če pogledaš fotografije po stenah (ki jih krasijo fotografije skoraj vseh band in zasedb, kar jih je v Beltincih kdaj zabeležil fotoaparat, op. T. V.). Vse so bolj ali manj povezane z muziko. Dejstvo je, da so Beltinci z okolico bili že v preteklosti, kar se glasbe tiče, zelo bogati, čemur doslej na tak način kot midva ni nihče dal pečata oz. prostora. Poleg tega sem tudi jaz en tak mali muzikaš.

Da, spomnim se vas kot klarinetista Marko bande. Ali ta še obstaja?

Boštjan: O ja, obstaja, in pravkar pripravlja novi album.

Se bo ta navezoval na beltinško glasbeno dediščino ali pa se vanj vpisuje tudi sodobnost?

Boštjan: Ne, sodobnega ni nič, razen nas izvajalcev. Naša zgodba je ljudska zakladnica, od tega ne odstopamo. A treba je vedeti, da so se tudi v preteklosti v ljudski muziki mešali vplivi različnih pokrajin, kamor so ljudje odhajali na sezonsko delo, se tam srečali s tamkajšnjo muziko, ki so jo potem prinesli s sabo in igrali, seveda predrugačeno in po svoje, v svojem okolju. Tudi mi bomo poskušali na tem albumu pokazati, kaj vse Marko banda počne, to se pravi, da bodo prisotni naši kolegi iz češke, vključili smo nekaj vokalistov, ki so zopet povezani s to ljudsko muziko, kot so Bogdana Herman, Vlado Kreslin, Regina. Skratka, zgodba se nadaljuje na tej etno osnovi, ampak za razliko od prejšnjega albuma, ki je bil skoraj povsem instrumentalen, smo na novem preizkusili tudi druge stvari. Ampak nazaj h gostilni. Ko sva jo tako rekoč nastavljala, sva tako ambient kot zgodbo hotela peljati v navezavi na muziko, muziko v več smislih, a vendar paziti na nekakšne okvire, da ne bova odšla v nek »vse«. To je konec koncev majhen lokal, po velikosti slik se vidi, kdo ima prioriteto. Največja slika je od Kociprov, potem je druga po velikosti Marko banda in potem vse ostalo, kar pač vidimo.

Kdaj sta lokal pravzaprav odprla?

Boštjan: Lani v času folkornega festivala, pri katerem oba sodelujeva. Kar je sreča, ker poznava ali spoznava ogromno glasbenikov, ki pridejo igrat na festival, tako da so potem recimo lani tukaj v soboto zapele Katice, ki pred tem v življenju niso skupaj pele v gostilni. Katice so profesionalke, če nastopajo, nastopajo po odrih, a so vseeno zapele tukaj.

Saj v tem je kleč: pojejo na odru, ne doma pred hišo ali na polju. Se še danes sploh lahko, in če, kako, rodijo pesmi, ki jih bodo igrali in peli čez recimo sto let? Se je v Beltincih že vse, kar se je imelo z ljudsko glasbo zgoditi, že zgodilo?

Boštjan: Ne, z muziko se nikoli ne more v nekem obdobju zgoditi že vse. Dejstvo je, da so zapisi stvari, ki se danes igrajo kot originali - sotiši, šamarjanke in tako naprej - bili postavljeni nekje v začetku dvajsetega stoletja. In če gremo malo nazaj, do konca devetnajstega stoletja, tedaj zapisov sploh ni bilo; oz. če so bili, so bila zapisana zgolj besedila brez melodij, tako da so napevi v dvajseto stoletje prispeli potom ustnega prenosa.

Hočete reči, da ni nobenega originala, da je to, kar zgleda kot poustvarjanje, vedno hkrati tudi ustvarjalnost?

Boštjan: Muzika je strašno relativna stvar, se pravi, da se, če gremo malo nazaj, izkaže, da se recimo drmač, ki je eden bolj značilnih prekmurskih ljudskih plesov, igra v Dalmaciji in Vojvodini zgolj malenkost drugače. Sotiš, ki ga jemljemo kot najbolj značilen prekmurski ljudski ples, se, prosim lepo, špila na Škotskem, kjer mu pravijo scottish. In če greš poslušat to melodijo, boš videl, da povezava obstaja. In zakaj je do te povezave prišlo? Ljudje so nekoč hodili na sezonsko delo, se selili, zapisov na način plošče ni bilo, zato so prenašali in domov prinašali neko drugo muziko, ki so si jo zapomnili. Kakor so si jo zapomnili, tako so jo tudi igrali, z določenimi spremembami, ker si vsega pač niso zapomnili. Muzika je skratka gibka reč, še posebej ljudska, in vplivi raznoraznih narodov se čutijo oz. točno vidijo. Tako se v prekmurski muziki čuti vpliv Madžarske, ker smo bili tisoč let pod njimi, potem so tu Mura, geografske značilnosti, čuti se zgodovina naroda, zaradi česar morda prevladuje mnenje, da so prekmurske pesmi žalostne, čeprav se s tem ni mogoče povsem strinjati.

Kje je torej danes muzika, ki zraste iz preseka zemlje in sveta?

Boštjan: Oblikuje se na isti način kot nekoč. Ima osnove, kot ima dve leti star otrok že v sebi določene obrazce, muziko, ki jo poslušajo njegovi starši. To mu počasi pride v podzavest. Pozneje lahko počne, kar hoče, a še vedno so korenine tiste, ki drže drevo pokonci. In tako je tudi v muziki. Recimo konkretno Mlada beltinška banda. Dečki so tukaj zrasli in absorbirali vse te elemente, in kdajkoli bodo karkoli delali, najsibo to klasika, jazz, ali rock, bodo definitivno najbolj čutili, najbolj uspevali s to muziko. Zakaj? Ker je to muzika, ki jo najbolj čutijo, zato jo bodo znali ljudem tudi najbolje dati, in ta energija se prenaša.

Tu nekje vidim nevralgično točko v zvezi z ljudsko glasbo, na tem preseku kolektivnega in individualnega.

Boštjan: Ni važno, kakšna zvrst muzike se ustvarja, vse je muzika, vse je pripoved, zgodba, izražanje tako čustev kot energije kot tudi in predvsem samega sebe. Vsak glasbenik pripoveduje z inštrumentom in če mu to uspe, potem pač žene svojo zgodbo. In poanta ni v tem, kakšno zgodbo ženeš, ampak da jo ženeš, se pravi, da gre muzika naprej. V naši gostilni se pojavljajo različni žanri muzike in na koncu koncev je tako, da kdor ima voljo, kdor hoče, ima tukaj prostor, kjer lahko zašpila, navsezadnje smo Pri goslarju, sam pa potem občuti, koliko je populističen in koliko ni. Na koncu koncev je vedno od posameznika odvisno, koliko bo vključil tiste korenine, o katerih sem prej govoril. Vsak posameznik po svoji volji in zmožnosti dela najbolje, kar lahko, in hvala bogu, da dela.

Sta imela kdaj v petek več ljudi, ki bi hoteli igrati, kot običajnih gostov?

Boštjan: Zaenkrat ne, a tudi če bi, ne bi bilo nič narobe, dokler to ne bi postal trend.

Barbara: Na začetku, ko je začel teči ta pogovor o tem, na kakšen način se bo tukaj izvajala muzika, je bil lokal napravljen z mislijo, da ne bi bilo kot v kakem lokalu, kjer sva kdaj sedela in nama je bilo dobro, če je kdo zaigral, dokler ga ni po petih minutah nekdo ustavil ali, še huje, nagnal. Zavestno sva se pač odločila, da niti pod razno ne bo tako, temveč kvečjemu povsem obratno. Prioritetna ideja je bila dati možnost tistemu ali tisti, ki hoče igrati, da pride sem in igra. Na srečo se nama je zgodilo, da se glasbeniki sami nekako selekcionirajo, tako da po tej plati nimava težav, da bi ravno vsak rinil sem igrat vsakršno muziko.

Kakšne sorte muzikanti se torej najdejo pri vas?

Boštjan: Ena varianta je bolj orientirana v etno, druga je obrnjena v jazz. To sta po eni strani dve skrajnosti in po drugi strani dve podobni filozofiji muzike. Tu vmes se najdejo ljudje in vsak, ki se začuti nekje tu vmes, nima kaj oklevati. Je pa na koncu vse zopet odvisno od vsakega posameznika posebej.

Jam sessioni so super stvar, če le trajajo dovolj dolgo časa, da se med glasbeniki razvije sinergija, medsebojno preizkušanje mej.

Boštjan: Velikokrat sem bil po svetu na raznoraznih stvareh, na katerih smo prišli skupaj glasbeniki s celega sveta in vsak smo predstavljali svojo državo. Ko smo bili na odru med uradnim delom, je vsak korektno odigral svoje, vse lepo in vse prav, potem pa smo šli na večerjo. E, tedaj se je šele zgodila muzika. Ko smo se najedli, pa vzame inštrument prvi, pa drugi, pa tretji, pa igramo to in ono. Vmes se ti malo ne da, zato odložiš orodje, popiješ špricar, ampak muzika šiba dalje. V takih trenutkih se šele začenja prava muzika. In nekaj takšnega bi midva hotela doseči tukaj. Dosti večji užitek od tega, da popolno zaigraš neko pesem, je v tem, da greš iskat, kaj bi lahko neki vse zašpilal v neko muziko.

Barbara: Je pa tudi tako, da če imaš v zasedbi enega recimo bolj izkušenega ali tehnično naprednega, ta potem malo provocira ostale, oni mu sledijo in tako lahko muzika postaja vedno boljša.

Boštjan: Dobri jam sessioni … Nismo si jih mi izmislili, temveč do popularizacije tovrstnega druženja pride v zlati dobi jazza med obema vojnama v Ameriki. V klube, v katerih so igrali »preverjeni« starejši glasbeniki, so hodili mlajši muzikanti, ki morda niso tako dobri glasbeniki kot oni, poslušat muziko, in imeli s seboj inštrumente. In ko je ta v publiki začutil, da bi se pa lahko zdaj on vključil in pristavil svoje, je vstal in zaigral. In če je bil ta recimo trobentač in oni v rednem sestavu tudi, zdaj govorim o filmskem primeru, sta si začela parirati, začel se dvogovor, in eden je na koncu odpadel in spakiral, drugi morda dobil ali ubranil angažma. Še enkrat: pri nas so, kot sva že na začetku rekla, muzikaši dobrodošli, to je osnova. To sva si zadala in pri tem vztrajava.

Kako bi opisala glasbeno sceno v Beltincih?

Boštjan: Jaz sedaj ne bi več razpredal o takšni ali drugačni muziki. Dejstvo pa je, da so Beltinci specifični, čeprav mogoče ni ravno najbolj prav, da jaz kot Beltinčan govorim o Beltincih. Morda bi bilo bolje, da o tem govori Barbara, ki je priseljena v Beltince in to vidi z drugačnimi očmi.

Barbara: Mene, ki sem doma iz Sobote, ki je le nekaj kilometrov stran, je zelo presenetilo, da nikoli, ko smo bili mlajši in smo hodili ven, nismo hodili poslušat izvajalcev ljudske glasbe. Zahajali smo sicer v Beltince na rock koncerte, a v bistvu nikoli nisem Beltincev dojela kot kraj, v katerem je skoncentrirano toliko muzike, plesov, folklore, kjer to vse že tako dolgo živi in vključuje toliko ljudi, ki to delajo in peljejo naprej … Vse to mi je bilo zelo fascinantno, saj smo samo nekaj kilometrov stran, in je, čeprav smo bili dostikrat tu, vse to odšlo mimo nas, ne da bi se srečali. Morda je delno razlog tudi v tem, da napram danes, ko se vsaj en prekmurski ples pleše na vsakem maturantskem, tedaj tega ni bilo.

Se je dalo kje v Beltincih v osemdesetih in devetdesetih slišati igrati koga pred kako gostilno, ko ni bil čas festivala?

Barbara: Zanimivo je, da hodijo vsako leto, ko je proščenje, od hiše do hiše igrat Cigani. Lani si točno vedel, da jih ne smeš zamuditi, ko bodo šli mimo, da jih boš lahko ustavil in zadržal za nekaj malega časa.

Boštjan: Grejo od hiše do hiše, a to je spet ena druga, ciganska varianta. Mislim pa, da je vseeno na splošno v Beltincih strašno močna ljudska kultura, in zdaj ne govorim samo o muziki; tu imamo tamburaše, folklorno skupino, nekoč pevski zbor, zdaj kvartet. Na ljudski kulturi je tukaj že leta in leta poudarek, tako v šoli kot tudi kasneje. In ogromno ljudi je vključenih v dogajanje, tako okoli samega festivala kot okoli prej naštetih dejavnosti, in vsi so tudi zelo ponosni na to, kar počnejo. V Beltincih še vedno lahko slišiš, da moški, ko pridejo zvečer skupaj, zapojejo. Enostavno zgodi se. Je pa res, da je v nekem določenem obdobju prišlo do pomanjkanja. če bolj konkretno odgovorim: iz mladosti se spominjam, da so se muzikanti radi ustavljali z inštrumenti v gostilni. Jaz, ki sem začel s trinajstimi leti igrati z Beltinško bando, sem to doživel kadarkoli. Ker so ti dečki pač takšni bili. Oni so bili kmeti in jim nikoli ni predstavljalo najmanjšega problema iti kam igrat.

Nietzsche v svoji razpravi »O koristi in škodi zgodovine za življenje« ločuje tri pristope do preteklosti: monumentalnega, kritičnega, in antikvarnega. Konkretno v beltinški muziki se mi velikokrat zdi, da prevladuje antikvarni pristop, ki pristopa k preteklosti na ta način, da je vse, kar je bilo, vredno, da se ohrani. Nevarnost tega pristopa pa je, da masa preteklega lahko zaduši tvorne sile sedanjosti. Kako gledate na to?

Boštjan: Sedaj ti bom na pamet povedal nekaj nasprotnega. Lestvica ima sedem tonov, sedem not. Pokojni Miško Baranja je nekoč pravil »Sedem not, sto lepot«. če bi razmišljali tako, da je bilo že vse storjeno in slišano v preteklosti, da ni mogoče napraviti več nič novega, potem ne bi že vse življenje ustvarjali iz teh sedmih not vse te lepote, ki jo slišimo. Mislim, da ni problem strah, da ne more nastati nič novega. Ni res. Vse ostalo, kar se potem dogaja,  sta človeški in trgovski faktor. Eni delajo bolj zase, za dušo, kot se reče, drugi se obnašajo bolj tržno, populistično. In potem imaš na eni strani ene, ki se strogo držijo teh korenin, tega, za kar mi mislimo, da so korenine, in od tega ne odstopijo. če govorimo konkretno, so to Marko banda, Mlada beltinška banda in tako naprej. če pa opazujemo dalje vidik, ko bi nekdo vseeno rad vnesel več svojega, malo več soliral znotraj te zgodbe, je konkreten primer recimo Vlado Kreslin. In če ponovim, kar sem že rekel, je od vsakega posameznika, glasbenika odvisno, koliko bo samega sebe v to vključil in na kakšen način se vključi. Lahko ima v svojem početju minimalno sebe in maksimalno te širše zgodbe, lahko obratno, in vse vmes, odvisno od tebe, od mene, od nje …

Pravzaprav vidim problem samo v tem, da izkušnja, iz katere so se rodili te pesmi in plesi, ni naša izkušnja, to niso naši občutki, čeprav so sodoločili naše čutenje prostora in časa. Da morda nikoli ne zaslišiš svoje muzike, ker ti vedno v odzadju glave odzvanja ona druga.

Boštjan: Jaz ne bi rekel, da v sebi ne zaslišiš muzike. če bi recimo člani Mlade beltinške bande v sebi ne slišali muzike, ne bi poskušali delati drugih zadev, ne bi recimo tako po svoje predelali ŠKM bande, ne bi niti poskušali delati avtorske muzike … Poglej, to ni moja zgodba, ta zgodba ni last niti enega izmed nas. Glej recimo to sliko (na sliki je pet moških z inštrumenti, op. T. V.), klasičen kvintet, ki si je vzor vzel po Avsenikih. V petdesetih letih so igrali polke in valčke. Seveda so zgledovali po nekom, po katerem so vzeli šablono, kako odigrati določeno varianto. Konec koncev je šablona že na delu vedno, ko se dečki spravijo delat bend, če ne drugače na ravni inštrumentov, ki jih po tej šabloni bend mora imeti. To je že šablonsko, ker kdo pa pravi, da rabimo bobne ali kateregakoli od teh inštrumentov. če ti zdaj dam protiutež, da se bova bolje razumela: normalno je, da je nekaj privzgojenega, da imamo nekje v podzavesti, da bi naj sistem tako tekel, da rabimo neke temelje. Bom poskušal s primerom: ljudje imamo privzgojene določene moralne vrednote. Nismo se rodili z njimi, a prvo sekundo, ko smo prišli na svet, so nam jih začeli vcepljati. Popjdi recimo nag teč Beltincih. Kaj se bo zgodilo?

Verjetno bi kdo klical v Ormož.

Boštjan: Recimo. Se bi ti dobro počutil, če bi kdo tja poklical?

Odvisno, zakaj bi nag tekal po cesti.

Boštjan: No, hočem reči to: če boš to napravil nekje v Afriki oz. nekje, kjer je to normalno, kjer so njihove moralne vrednote drugačne, bo to nekaj popolnoma normalnega in boš čuden, če se pojaviš oblečen. Vse to je zelo relativno, to so stvari, povezane z okoljem, v katerem živiš. Se pravi, da ne moremo mimo tega, da je nekaj v ozadju, da obstaja neka implicitna samoumevnost, kako se v nekem obdobju nekaj počne. Recimo, konec devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja je veljalo, da se ni pelo, ko se je igralo, in da se ni igralo, ko se je pelo. To zdaj govorim o nekdanjem izvajanju etno muzike. če opazuješ zabavno muziko dvajsetih let prejšnjega stoletja, če poslušaš prve tonske zapise, grafitne plošče, spet opaziš zanimiv kontrast z današnjo popularno glasbo. Danes se skladbe te vrste pričenjajo z uvodnimi štirimi, osmimi, šestnajstimi takti glasbe, potem pride vokal, kitica se ponovi, potem je refren, za njim malo instrumentala, jovo na novo, in se zaključi s špico. Zelo me je presenetilo, ko sem poslušal prvo grafitno ploščo, kako je bilo s tem tedaj. Najprej je bila cela orkestrirana kitica inštrumentala, potem vokal. Pol plošče je inštrumentala, pol, ki je sledi, pa vokalne, tako da sem si najprej mislil, pa kaj je to, inštrumentalna muzika? Hočem reči, da so obstajale nenapisane smernice, kako mora zgledati skladba, drugačne, in v vsakem času bodo drugačne, ker se pač spreminjajo, kot se recimo spreminja moda. In če malo pomisliš, ugotoviš, da ljudje konec devetnajstega stoletja niso razmišljali kaj prida drugače od današnjih.