V Rakičanu pri Murski Soboti rojeni čačinovič je kariero začel kot novinar in publicist, po drugi svetovni vojni pa je odšel v diplomacijo. Bil je prvi jugoslovanski veleposlanik v ZR Nemčiji (Bonn), kasneje pa tudi prvi veleposlanik v španiji po padcu režima fašističnega diktatorja Franca.
Kot novinar in publicist je delal pri časopisih Novi čas in Ljudska pravica ter v uredništvu mariborskega Večernika. Ukvarjal se je predvsem z gospodarskimi in socialnimi tematikami. Po vojni je na jugoslovanskem veleposlaništvu v Budimpešti vodil trgovinsko predstavništvo, zatem pa je iste naloge opravljal še na veleposlaništvu v Buenos Airesu.
čačinovič je več let preživel tudi v švici, najprej kot generalni konzul v Zürichu, nato pa kot prvi sekretar veleposlaništva v Bernu. Leta 1968 je postal prvi jugoslovanski veleposlanik v takratni Zahodni Nemčiji (do 1973), v letih od 1977 do 1981 pa je vodil veleposlaništvo v Madridu. Med drugim je bil tudi predsednik komisije za mednarodne odnose v nekdanji skupščini SR Slovenije.
Po osamosvojitvi Slovenije je čačinovič ustanovil Slovensko društvo za mednarodne odnose. Bil je njegov prvi predsednik, vse do smrti pa tudi častni predsednik. Več let je delal tudi kot zunanjepolitični komentator časnika Dnevnik.
čačinovič je tudi avtor vrste knjig. Izpod njegovega peresa so tako naslovi Poslanstva in poslaništva (1985), Med dvema cerkvama (1993), Slovensko bivanje sveta (1994), časi preizkušnje (1998), Zgodbe minulega sveta (1999), Svet v krizi (2004) ter Smeh in naključje v diplomaciji (2006).
