Vir: osebni arhiv
Slovenija je dom naroda športnikov, med njimi je veliko takšnih, ki so veselje našli v ekstremnih športih. Med njih spada tudi Bernarda Jurič (v uradnih dokumentih Bernardka), rojena na Ptuju, ki se je to poletje v Kirgizistanu uspešno spopadla z izzivi.

Kirgizistan. Država, ki je velika večina Slovencev verjetno ne pozna pretirano dobro. 

Z razpadom Sovjetske zveze leta 1991 je nekdanja srednjeazijska republika Kirgizija postala neodvisna država Kirgizistan. Po dobrem desetletju samostojnosti še vedno išče svojo identiteto. Ena od največjih razvojnih priložnosti države je gorski turizem. 

V zadnjih desetih letih Kirgizistan privablja vse več ljubiteljev gora. Gore, ki jih domačini skorajda ne opazijo in so bile v času Sovjetske zveze dostopne le sovjetskim alpinistom, ponujajo razvajenim zahodnjaškim dušam doživetja, ki jih v Evropi in Severni Ameriki skorajda ni več. 

To pomeni biti sam v gorah, brez množic, še več, ponujajo celo prve pristope na še neosvojene vrhove na odmaknjenih območjih ob meji s Kitajsko. Nebeško gorovje ali Tjanšan, ki se razteza med Uzbekistanom in Mongolijo, je najobsežnejše prav v Kirgizistanu. 

Zaenkrat je kirgizistanski turizem še v povojih. V odmaknjenih predelih je, pogosto v kombinaciji z gorništvom, poudarek na avanturističnem in visoko doživljajskem turizmu.

Skupaj s Tadžikistanom je Kirgizistan med vsemi državami, naslednicami nekdanje Sovjetske zveze, najmanj urbaniziran. Prometni položaj Kirgizistana je izrazito neugoden, saj leži v prometno izoliranem, neprehodnem žepu osrednjega dela Azije. 

V sodobnosti čezenj ne poteka nobena pomembna transkontinentalna prometna povezava. V srednjem veku je prek njegovega južnega dela vodila slovita Svilna pot, ki je zlasti trgovsko povezovala Evropo in Kitajsko. Prometno povezovanje s sosednjimi državami in morda še bolj znotraj Kirgizistana samega je močno oteženo zaradi razgibanega reliefa.

S kolesom po Kirgizistanu

Kirgizistan je avgusta od blizu spoznala tudi Bernarda Jurič, ki je med ljubitelji vzdržljivostnega kolesarstva dobro znano ime. Lahko bi zapisali, da ni izziva, ki bi se ga ustrašila, čeprav se jih (skoraj vedno) loti v individualni izvedbi.

Tudi na letošnji vzdržljivostni dirki v Kirgizistanu, po Svilni poti, ni bilo nič drugače. Več o »Silk Road Mountain Race« si lahko preberete na spletni strani dirke.

Štajerka je bila ena od 11 kolesark v solo kategoriji, ki so se podale na zahtevno pot, dokončale so jo zgolj tri. Osip je bil izjemno velik, na 1900 kilometrov dolgo dirko s 37 tisoč višinskimi metri se je podalo 170 kolesarjev, na cilj pa je prikolesarila slaba polovica.

Bernarda je bila v ženski konkurenci druga v solo kategoriji, čeprav se je, kot boste lahko prebrali, tekom najtežje gorske dirke na svetu soočala s številnimi izzivi, v neokrnjeni naravi pa je obenem našla tudi spokojnost in srečo.

»Nothing that’s worth anything is ever easy.« This race was a true demonstration of this sentiment.*

Od juga najprej na vzhod in nato še na sever

Dirka se je pričela na jugozahodu države, v drugem največjem mestu Oš, končala pa se je na severu Kirgizistana, v prestolnici Biškeku, so pa tekmovalci na poti obiskali tudi vzhod države s slanim jezerom Isik Kul, ki je nekakšno nadomestilo za morsko obalo, ki je Kirgizistan kot država, najbolj oddaljena od svetovnih morij in oceanov, nima.

Če se je dirka pričela in končala v mestnem okolju, kjer živi večina od sedmih milijonov Kirgizijcev, so kolesarji skozi dirko spoznavali praktično nedotaknjeno »divjino« Nebeškega gorovja ali Tjanšana. Nebeško gorovje je skupaj s Pamirjem na jugu območje najdaljših ledenikov na svetu. 

»Prestolnica Biškek je mešanica vpliva Kitajske, Rusije in starodavnih kultur, manjša mesta še kažejo zametke Rusije, preostali del prebivalstva pa še vedno živi življenje nomadov v neokrnjeni naravni in s čudoviti razgledi. 

Večji del Kirzigistana leži več kot 1500 metrov nad morjem, povprečna višina države je 2760 metrov, komunalna infrastruktura pa je že v mestih večkrat težava. Na podeželju se ni veliko spremenilo, ljudje živijo v jurtah, kot nekoč, ukvarjajo pa se z dejavnostmi svojih predhodnikov. Premorejo številne črede govedi, ovc in konjev, zjutraj jih odpeljajo na pašo, zvečer se vračajo. 

Čeprav nimajo veliko, niso revni, ponosni so na to, kar imajo, ničesar ne prosijo. So odprti, dali bi vse, kar imajo, čeprav nimajo praktično nič. Živijo od svojega kruha, marmelade, ki jo skuhajo iz jagodičevja, kajmaka in to je to. 

V njihovih kuhinjah najdemo majhen prilagojeni štedilnik z dvema posodama. V enem je voda za čaj, v drugem pa se kuha kombinacija mesa in krompirja. Dokler se tisto ne poje, je na štedilniku,« Bernarda pravi o izkušnji s prebivalci na podeželju.

Na podeželju srečni in zadovoljni, čeprav nimajo veliko

Nekatere jurte so sicer že modernizirane in je na njih moč najti fotovoltaične celice za polnjenje akumulatorskih baterij, sicer pa električnega omrežja ni, podobno je tudi z vodovodom, zato je večino poti pila vodo iz ledeniških izvirov, ki ni zahtevala uporabe filtrov.

Lokalne trgovine, ki so med dirko služile kot oskrbne točke, so v večjih naseljih izjemno preproste, ponujajo pa osnovne potrebščine, kot sta sladkor in sol. Kot je dejala, so že bonboni pravcati okraski. 

Otroci ne prosjačijo, mimo vozečim na prelazih pa večkrat prodajajo mleko ali vodo iz tamkajšnjih izvirov. Spominja se, da so otroci kljub izoliranosti od večine sveta odprti in čustveni, željni so objemov in dotikov, pogosto pa so jo ob cesti ustavljali z mahanjem. 

Večina prebivalcev Evropo povezuje predvsem z Nemčijo, z vsem ostalim pa se niti ne ubadajo, saj so zadovoljni s tistim, kar imajo, ugotavlja vzdržljivostna kolesarka:

»Že obrazne mišice kažejo, da so srečni in zadovoljni. Toliko srečnih obrazov ljudi v celotni Evropi nisem srečala v nekaj letih. Zadovoljni so s tistim, kar imajo, ne pritožujejo se niti nad vremenskimi razmerami, čeprav je poleti izredno vroče, pozimi pa zelo mrzlo. To sprejemajo kot nekaj, kar jim je dala narava.«

Dirka v individualni kategoriji

»Vedno bolj postajam individualistka, v kar me verjetno potiska tudi moj način življenja oziroma službe, ki mi ne omogoča športnih aktivnosti v skupini. Težko določim termine, zato sem se s športom pričela ukvarjati v individualni izvedbi, naj bo to na kolesu ali na smučeh. 

Vseh treningov in dirk se udeležujem v individualni kategoriji. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi bila v paru, saj so to zahteve prilagoditve. Ko si sam, pravzaprav nisi nikoli sam, obenem pa krivde ne moreš prelagati na koga drugega,« priznava Jurič.

Po poklicu univerzitetna diplomirana inženirka gradbeništva in magistrica tehniškega varstva okolja vodi zahtevne gradbene projekte v fazi priprave na ali med samo izvedbo.

Lanska izkušnja ji ni dala miru

Svilno pot je osvojila v drugem poskusu, saj se je v Kirgizistan podala že lani, ko pa so ji dokončanje dirke preprečile hude opekline ustnic. To je bila koristna izkušnja za letošnji izziv.

Je pa bila tudi letošnja dirka, ki je potekala po drugačni trasi kot leto prej, polna takšnih in drugačnih izzivov. Kot je dejala, je četrtino trase prehodila, saj je bila trasa velikokrat nevozna, veliko je bilo melišč, zato so bili spusti pogosto nevozni:

»Vsako leto se udeležim kakšne kolesarske dirke v 'backpacking' izvedbi, letos sem Kirgizistan obiskala drugič. Lansko dirko v Kirgizistanu sem morala končati predčasno, 400 kilometrov pred ciljem, saj sem dobila tako močne opekline. 

Podnebne razmere za naše pojme niso pretirano ugodne, značilne so zelo hitre vremenske spremembe od 48 stopinj Celzija čez dan, do -15 ponoči. Redkim dnevom lepega vremena običajno sledijo dolga obdobja slabega vremena s hudim mrazom in močnimi južnimi vetrovi, ki pihajo z območja puščave Takla Makan v kitajskem Sinkiangu. 

Letos sem želela to potisniti vstran, vendar sem čutila, da imam neporavnane račune, tako da sem se odločila, da poskusim še enkrat. Čeprav sem bila bistveno bolj pripravljena, imela sem različne zaščite za ustnice, sem tudi letos že na drugi dan dirke ugotovila, da brez maske na obrazu ne bo šlo. 

Preostanek dirke sem tako vozila z masko, kar je bil oteževalni faktor, saj že sicer težko diham, na visoki nadmorski višini pa sem imela včasih občutek, kot da se dušim in hlastam za zrakom. 

Včasih se je bilo potrebno ustavljati vsakih 50 metrov, saj velikokrat nismo bili niti na kolesarski cesti, temveč smo praktično plezali s kolesom.«

Svilna pot jo je hitro pritegnila

»Ko sem si na spletu ogledala prvi film o Svilni pot, sem si takoj dejala, da želim to preizkusiti. Sprva se niti nisem zavedala, kaj vse to potegne za sabo, me je pa povsem prevzelo in sem se hitro odločila, da želim opraviti s tem. Zdaj mi je uspelo, s Kirgizistanom imam poravnane račune.

Svilna pot je bil prvi internet, na njej si dobil številne informacije, se poučil o Evropi in Daljnem vzhodu, spoznaval babilon jezikov. Na Svilni poti je potekalo trgovanje z idejami, tako kot z blagom.  Danes tistega interneta ni več, ni pa niti sodobnega, na današnjih aparatih se izpisuje napis ‘ni signala’,« poudarja Štajerka.

Že pred odhodom v Kirgizistan se je zavedala, da angleščina na podeželju ne bo uporabna, zato se je skušala sporazumevati v ruščini. V posebnem spominu je njihov čaj, domači kruh, marmelado, fermentirano konjsko mleko, »beš barmak« nekaj podobnega našemu bograču. Za »beš barmak« zakoljejo ovco ali konja, ki ga skuhajo v velikem loncu.

Na podeželju so pogosto ponudili vse, kar imajo, v zameno pa niso pričakovali ničesar, čeprav je bila za njih neznanka, za nameček pa še preznojena in umazana od prahu ali blata na poti.

»Vprašam se, če bi pri nas kar tako sredi noči velikodušno medse v hišo sprejeli kolesarja, ki ga ne poznamo,« se po tem, ko se je iz Kirgizistana vrnila polna doživetij za novo knjigo, sprašuje z nasmehom na obrazu.

Vsaka dirka poglavje zase

»Vsaka dirka je drugačna, vsaka ima nekaj lepega in težkega, tudi nekaj, kar ne bi več želela ponoviti. Vsaka dirka pusti različne rane, kar je po eni strani dobro, saj bi bila že invalidka, če bi se mi vedno ponavljale iste poškodbe. 

Dirka v Kirgizistanu je bila gorska, tudi na 4200 metrih nadmorske višine in v težkih vremenskih pogojih, čez dan je bilo na 1500 metrih višine tudi 48 stopinj Celzija. Sence praktično ni bilo, vetra je bilo ogromno, prah v zraku pa je zelo moteč za dihanje in oči. 

Ta del je bil izjemno zahteven, tudi težava s kisikom in zahtevni spusti. Že v prvem dnevu sem štirikrat padla kot že dolgo ne, vendar sem na srečo pridobila zgolj nekaj modric. Sem pa kar močno poškodovala kolo, zavorne diske sem zvila že v prvem dnevu,« se Bernarda spominja težav z začetka dirke.

Takšnih in drugačnih ovir je že vajena, nenazadnje je pred leti tudi večino dirke po Avstraliji prevozila z zlomljenim rebrom, potem ko je v deželi kengurujev grdo padla že na drugi dan dirke.

Omejila svoje potrebe

Avstralija je ob Kirgizistanu zgolj ena od držav, ki jih je prevozila s kolesom, pogosto se namreč odpravi po brezpotjih bivše Jugoslavije pa tudi Avstrije, Italije, Albanije, Švice, Finske in Francije. Svilna pot po Kirgizistanu pa je kljub vsemu predstavljala izziv zase.

Dež je ustvaril vezivno blato, da se je kolo praktično ustavljalo. Tako se je morala pogosto zanašati tudi na zobno ščetko, drgnjenje kamna med kolesa in okvir pa je praktično povsem uničil kolo, saj je bil okvir ob koncu dirke povsem zdrsan. Izzivov pa ni manjkalo:

»Noči so bile izredno hladne, postavitev šotora na kamnitih tleh ni enostavna, zato mi ga je veter enkrat odpihnil na drevo. Pri oskrbi je potrebno upoštevati velike razdalje, ki jih ni moč premagati v enem dnevu, zaradi teže in temperature pa ne moreš tovoriti veliko hrane. 

V Kirgizistanu sem živela predvsem od njihovega kruha, na velike razdalje med oskrbnimi postajami pa sem se navadila. Omejila sem željo po pričakovanjih glede različnih izdelkov, saj bi bila zgolj razočarana, če bi sanjarila o nečem, česar na okrepčilni postaji ne bi bilo.«

Ni prostora za brezglavo tveganje

Čeprav je šlo za dirko, prostora za tveganje praktično ni bilo, saj je bila v prvi vrsti odvisna od sebe, v mislih pa je imela tudi to, da bi verjetno minilo nekaj dni, preden bi se reševalna služba prebila do nje: 

»Svilna pot predstavlja enega od pričetkov civilizacije, lahko bi rekli, da je 'internet' v svet. Tudi sedaj se mi zdi to nekakšna pot, kjer se človek znova poveže sam s sabo, saj na večini trase ni telefonskega signala. 

Se je pa potrebno zavedati, da v Kirgizistanu ni helikopterskega reševanja, kar je potrebno vzeti v zakup pri tveganju. Potrebno je biti osredotočen na varnost, v takšnem stanju pa človek ne razmišlja o stvareh, ki so nepomembne. 

Takrat si sam s sabo, težji kot so pogoji, bolj do izraza pridejo osnovne funkcije človeka, ki v takšnih trenutkih ne dela neumnosti.«

To dela z velikim zadovoljstvom

Takšnega izziva ne priporoča vsakomur, saj je ob dobri fizični pripravljenosti, za katero skrbi tudi na okoliških haloških hribih, pomembna tudi mentalna čvrstost.

Čeprav gre za zahtevne preizkušnje, ki od posameznika terjajo nadčloveške fizične in psihološke napore, nasmejana priznava, da jo vztrajnostne dirke osrečujejo:

»Verjetno sem že prestopila prag vzdržljivosti, vztrajnosti in trme, je pa to tudi nekaj, kar me osrečuje. Moj nasmeh je po toliko kilometrih brezpotja najlepši. Lahko rečem, da to, kar počnem, delam z velikim zadovoljstvom. To me osrečuje, kar potrjuje obraz in ne besede. 

Ko sem se pričela ukvarjati s takšnimi dirkami, sem se kdaj še vprašala, zakaj to počnem, zdaj pa hitro dobim odgovor, ko me prešinejo takšne misli. 'Bi bilo bolje biti na sestanku ali v gneči na cesti?' se vprašam. Takrat pogledam naokoli in vidim čar narave, najdem nekaj pozitivnega in potem je lažje. 

Na teh dirkah me motijo zgolj časovne omejitve, saj to človeka priganja, tako pa ne moreš kje preživeti kaj več časa. A takšna so pač pravila teh dirk.«

Kuje načrte za prihodnost

»Ker prihaja zima, že gledam prve možnosti za vzpone. Letos znova načrtujem  vsaj en Everesting ali deset tisoč višinskih metrov s turnimi smučmi na Rogli, zagotovo bo padel tudi kakšen tekaški dan (lepi so spomni na 24 urni tek).

Že 4. februarja se v Maroku prične krajša dirka dolga 1300 kilometrov s 30 tisoč višinskimi metri. Gre za tehnično zahtevno dirko, si pa aktivnosti načrtujem tako, da bom februarja šla v Maroko. 

Izpred petih let ostaja želja, da se znova udeležim dirke v Avstraliji, z zahoda proti vzhodu, ki bo marca. Upam, da mi uspe, to bilo darilo za rojstni dan. Avgusta načrtujem, da se z juga podam na sever Aljaske, kar sem načrtovala že letos, pa se je termin prekrival s Kirgizistanom,« o svojih načrtih pravi športnica, ki bo v prihodnjem letu praznovala abrahama.

Ob največjih dirkah bo čas namenila tudi krajšim izzivom. Tri leta pa ima željo, da bi odpeljala traso od  Sankt Petersburga, mimo globin Bajkalskega jezera do divjih vulkanov Kamčatke.  Rusija ima namreč ceste in destinacije z zgodovino, kar jo pritegne tudi kot gradbenico. 

Ob koncu lahko zapišemo, da ji izzivov ob številnih dirkah še nekaj časa ne bo zmanjkalo.

*Prevod: »Nič, kar je nekaj vredno, ni enostavno.« Ta dirka je resnična potrditev tega razmišljanja.

Komentarji (7)

Nika-svinjskoglava (ni preverjeno)

Jaz če bi se znala voziti s biciklinom bi se vozila okoli parlamenta

anton77 (ni preverjeno)

Saka čast, ženska!!!! Pa nindri nega viditi batrije pa el. pogona, kak ga majo moderni kvazi-kolesari....

kukulelee (ni preverjeno)

Ti si se očitno z električnin biciklinon nove generacije še nej pelo, ka vačik se nebi sramotil s taknimi izjavami po forumaj.

In reply to by anton77 (ni preverjeno)

anton77 (ni preverjeno)

Prlej, kak si ga tij vido, brez brige.... Saj je fejst fajn, samo nej je tou tou....

In reply to by kukulelee (ni preverjeno)

100-100 (ni preverjeno)

Tunek, dosta kolesarov šteri smo inda dosta kilometrov prevozili, pa tou brez baterije, smo gratali stari, nemremo več telko. Se pa je fajn pelati, ešče lepše pa je da te koleno boli, ka se ti nej trbe tak mantrati. Zatou sploj ne razmin, zakoj mate nešterni telko proti električnin biciklinon. Mogouče zato , ka ste sploj nej probali, pa mislite , ka na električnon biciklini sploj nej trbe klačiti. Električni biciklini so v pomoč pri vožnji v brejg, proti vötri ptd. Ednin se pa pač ne da matrati, pa ka je zdaj tü narobe, gibajo se še pa izda in tou na lüfti, vöni.

In reply to by anton77 (ni preverjeno)

anton77 (ni preverjeno)

Sako tele ma svoje vesele, moje pač nema batrij....

In reply to by 100-100 (ni preverjeno)

Nika-svinjskoglava (ni preverjeno)

Golobizem je še slabši od jansizma

In reply to by anton77 (ni preverjeno)

Starejše novice