Na predvečer svetega Miklavža je običaj, da otroke obišče sveti Miklavž s parklji. Gre za običaj, ki počasi izumira?
God svetega Nikolaja že tradicionalno obeležimo z obiskom parkljev in Miklavža.
Stara zimska šega
Miklavževanje je stara zimska šega, ki je doma v celotnem alpskem prostoru, kjer se mladi fantje na predvečer godu, 5. decembra, vsako leto preoblečejo v parklje in v spremstvu Svetega Miklavža hodijo od hiše do hiše.
Ta običaj je posvečen predvsem otrokom. Otroci se veselijo prihoda dobrega moža, oblečenega v belo oblačilo, z mitro na glavi ter škofovsko palico in knjigo v rokah. Običajno ga spremljajo tudi angelčki. Kaj pa parklji?
Parklji so tisti, ki otrokom zaženejo strah v kosti in in jih okarajo, če so poredni. Otroci se ob njihovem prihodu največkrat poskrijejo, veliko jih tudi plane v jok, njihova naloga pa je, da takrat molijo, da bi se jih parklji usmilili.
V Pomurju Miklavž s parklji še vedno hodi od hiše do hiše
Ta navada je še vedno živa tudi v vaseh v Pomurju. Nekoliko bolj mirno je na javnih prireditvah, ki jih obišče Miklavž s parklji, ob prihodu dobrega moža in parkljev na dom, pa se lahko otroci precej prestrašijo.
Zadnja leta strokovnjaki opozarjajo, da strašenje otrok s parklji ni primerno. Vedno bolj pa se tega zavedajo tudi starši.
Nekatera Miklavževanja zdaj brez parkljev
V Svetem Juriju ob Ščavnici so se letos odločili, da bo njihovo tradicionalno Miklavževanje videti nekoliko drugače. Odločitev lokalnega turističnega društva, da na dogodek ne bo parkljev, je razdelila tamkajšnje prebivalce.
»Vabljeni k prijavi tudi tisti, ki otrok zaradi parkljev do zdaj niste prijavili,« je Turistično društvo Sveti Jurij ob Ščavnici zapisalo na svoji Facebook strani, odzivi pa so bili mešani.
Za nekatere tradicija, vredna ohranjanja, za druge povzročanje travm najmlajšim.
Običaj je sporen
O tem, zakaj je ta običaj sporen in razdvaja javnost, smo se pogovarjali z družinsko terapevtko Katjo K. Knez Steinbuch, psihoterapevtko, stažistko relacijske družinske terapije, ustanoviteljico in direktorico Inštituta Vita Bona.
Za Ptujinfo je povedala, da lahko strašenje v otroku pusti travmatičen spomin.
»Travma ni nekaj, kar samo ostane skrito v človekovem telesu, ampak lahko otroka spremlja celo življenje. Morda si nikoli ne bi predstavljali, da ima en dogodek tako močan efekt na človekovo življenje, pa vendar psihoterapevti srečujemo veliko primerov uporabnikov, ki so doživeli enkratni pretresljiv dogodek, ki jih spremlja celo življenje.
Na terapijah navadno vidimo posledice strahov, ko se nekdo boji bližine, ali pa teme, pustovanj, pa vsega, kar spomni na december ... Šele postopoma v psihoterapiji izvemo, kaj vse se lahko skriva pod strahovi. Verjetno je skoraj vsak psihoterapevt že imel kak primer, kjer je otroka zaznamovala kakšna prireditev.«
Otrok se lahko v takih primerih počuti zelo prestrašen, sam, nezaščiten in čuti, da ni varno. Če zraven ni staršev, ki ga zavarujejo, je največja nevarnost, da bo te občutke doživljal zelo intenzivno in jih ponotranjil, staršem pa morda celo težko o tem zaupal.
Pomembno je, da starši otroke na dogodek pripravijo. Vse to ne pomeni, da je treba Miklavževanja ukiniti, ampak da se je dobro pozanimati vnaprej, kakšna je predstava, kaj konkretno se bo dogajalo in za koliko stare otroke je primerno, je povedala Knez Steinbuch.
Medsebojno obdarovanje in ljubezen
Knez Steinbuch je mnenja, da naj bi dobri možje, ki jih praznujemo v decembru, prinesli pozitivno sporočilo medsebojnega obdarovanja in ljubezni.
Če se moramo pri tem na vsak način posluževati strašenja in negativnih karakterjev, se moramo vprašati, zakaj to počnemo in kakšen je naš namen. Če želimo otroka prestrašiti, ker ga samo tako lahko nadzorujemo, potem imamo težavo starši.
»Vsaka oblika namernega strašenja ali celo nasilja je predaja starša in priznanje, da ne zna drugače. Nekateri pa celo še danes verjamejo, da otrok potrebuje čim več negativnih situacij, da se s tem na nek način utrdi, ampak takšno prepričanje je lahko izjemno toksično, saj lahko ogroža tako otroka, kot odnos starša z otrokom,« je povedala.
Starši smo otrokova največja in prva tolažba ter opora. Samo tako bo otrok lahko razvil varno navezanost in verjel v odnose.
Tudi sedenje v naročju dobrega moža je lahko problematično
Otroci so med sabo različni. Miklavževanja in ostale dogodke lahko sprejemajo in vidijo zelo različno. Mlajši kot so otroci, manj so jim stvari razumljive in obratno, večji otroci že bolj razumejo, da se pod masko lahko skriva samo neka oseba, ki jo lahko celo poznajo. Kljub temu lahko šok in strah doživijo tudi večji otroci.
Šok lahko nastopi tudi, če nekdo prestopi njihove osebne meje in jim pride preblizu, je dejala Knez Steinbuch.
V tem smislu je tudi sedenje v naročju nekega dedka, pa četudi naj bi bil dobri mož, lahko nesprejemljivo. Če otrok tega ne želi in še posebej če se temu upira, starši pa vseeno vztrajajo zaradi lepe fotografije, s tem učijo otroka tudi tega, da mora pozabiti nase in na svoje meje, za ceno tega, da ugodi staršem in drugim starejšim osebam.
»Vse to siljenje v bližino je lahko ob dodatnih okoliščinah prva podlaga za kasnejše zlorabe bližine. Tako da težava niso samo parklji, pač pa tudi objemi in sedenja v naročju. Slednji lahko sprožijo občutke sramu in gnusa, ki jih otrok pogosto žal usmeri sam vase.«
