Grafična oblikovalka, ki je izgorela: Svoje rane krpamo, polnimo ali prikrivamo z delom

Vida Igličar (rojena 1991) je trenutno ena najbolj perspektivnih domačih grafičnih oblikovalk.

Poleg tega, da je avtorica knjige 100 dni za boljšo mene, je z ilustracijami opremila dve odmevni knjigi, ki sta izšli konec lanskega leta – prva je uspešnica zdravnika Davida Zupančiča Življenje v sivi coni, ki podira rekorde prodaje, druga priročnik Živjo, lepa koža Tike Hribar in Tajke Selan, prvi celostni slovenski vodič za razumevanje sodobne kozmetike in nege kože.

Obenem je nedavno ustvarila celostno grafično podobo za slovensko znamko Agrosloven, ki na trg prinaša v celoti v Sloveniji pridelane in predelane izdelke iz konoplje, ter za projekt prejela Brumen priznanje za odlično slovensko oblikovanje.

Oblikovala je tudi podobo za novo znamko organske kozmetike Galbaia, njene prepoznavne ilustracije in dizajn pa med drugim krasijo izjemno priljubljen planer vplivnice Lepe Afne.

 

Prav tako je zasnovala spominski album za stare starše Naj ti povem svojo zgodbo, ki je izšel pri založbi Grafenauer in je namenjen starim staršem, da vanj shranijo svoje zgodbe, fotografije, spomine in modrosti ter jih predajo naprej vnukom.

Kariero grafične oblikovalke je sicer začela na Pristopu, kjer je med drugim prispevala ilustracije za vodo Zala, oblikovala za Mlekarno Celeia in njihovo znamko Zelene Doline, za Donat, Pivovarno Laško Union, Novo KBM in mnoge druge. A kmalu je spoznala še drugo plat uspeha, ki ga žene perfekcionizem.

Izgorelost ...

Dolga leta je v delu neumorno iskala potrditev, nezavedno polnila praznino, ki je nastala po različnih življenjskih izgubah in prenehala hoditi v smeri vrednot, ki so zanjo zares pomembne. Tako jo je ustavila izgorelost.

 

Imela je le 26 let in da jo lahko doleti kaj takega, se ji je zdelo nemogoče – vendar je prišla do točke, ko fizično ni mogla več delati, ko je le stežka zbrala svoje misli in bila zaradi tega prepričana, da je ostala brez vsega. Takrat ji je postalo jasno, da je skrenila s prave poti.

Brutalno soočenje s smrtjo

Od nekdaj je bila delavna in pridna, razlaga. Izhaja iz družine, v kateri je izobrazba cenjena. Otrok je pet, vsi, vključno z njo, so (bili) študiozni. Toda na njen nezdrav odnos do dela, ki ga je vzpostavila v prvi polovici dvajsetih, so gotovo vplivale predvsem preizkušnje, ki ji jih je na pot prineslo življenje.

 

V gimnaziji je nenadno umrl njen soplesalec, v prvem letniku študija v Angliji, na De Montfort University v Leicestru, pa na podobno nepričakovan način še njen fant, in to ravno med obiskom v Angliji.

 

Po prvotnem šoku, ki je pospremil ponovno srečanje z minljivostjo, se je v prevpraševanju smisla življenja zatekla k ustvarjanju.

»Zakopala sem se v delo in v ustvarjanje zaključne razstave enoletnega študijskega programa Foundation Studies of Art and Design. Na razstavi sem nato prejela nagrado za izjemne dosežke na področju umetnosti in oblikovanja in v njej sem videla potrditev, da sem na pravi poti,« se spominja.

Ostala je v Angliji in po zaključenem enoletnem programu nadaljevala z dodiplomskim študijem grafičnega oblikovanja in ilustracije.

 

Tako je našla svoj način komuniciranja, svoj smisel in upanje, da če je skozi ustvarjanje pomagala sebi, lahko morda pomaga še komu drugemu.

»A čeprav je zaželeno, da v svojem delu najdemo potrditev, možnost za napredek in rast, je lahko nevarno, če postane glavno merilo naše vrednosti. In to se je zgodilo pri meni. Delo me je potegnilo iz temnih obdobij in postalo moj varen pristan,« priznava.

»Ko je šlo karkoli narobe, sem se vrgla v delo in uspeh je bil sčasoma predvidljiv in skoraj zagotovljen. Po drugi strani pa sta me začarani krog perfekcionizma, ki ti pravi, da ni nič dovolj dobro, in pomanjkanja občutka lastne vrednosti, ki bi bil neodvisen od dela, potegnila v vrtinec pretiranega, na dolgi rok izčrpavajočega dela.«

Priložnost na Pristopu

Ko je zaključila študij v Angliji, sicer še ni imela jasne vizije, kaj znotraj področja grafičnega oblikovanja in ilustracije bi rada počela.

 

Še pred podelitvijo diplome je dobila priložnost za službo v oblikovalskem studiju v Angliji, kjer je tekom študija opravljala prakso.

 

Svoj portfolio pa je v tistem času poslala tudi na oglaševalsko agencijo Pristop, kjer jo je – skoraj filmsko – takratni kreativni direktor Aljoša Bagola že nekaj dni zatem povabil na pogovor.

 

Na Pristopu so ji ponudili službo, hkrati pa je bila sprejeta še na podiplomski študij oblikovanja celostnih grafičnih podob na London College of Communication.

»Odločila sem se, da poskusim na Pristopu, ampak šele mesece kasneje zares zavrnila ponudbe v tujini. Verjamem pa, da ne glede na to, za katero pot bi se odločila, bi zagrizla v delo,« pravi.

Sprva je na agenciji delala kot grafična oblikovalka, hitro pa je postala umetniška direktorica.

»Kot grafični oblikovalec snuješ celostne grafične podobe, oblikuješ embalaže, spletne strani, kampanje in druge promocijske materiale, kot umetniški direktor pa stopiš še korak naprej, višje, da imaš pregled nad vsemi materiali in skrbiš, da imajo povezljivo rdečo nit,« razloži.

Obenem se ni želela povsem odpovedati lastnim projektom, zato je včasih, razlaga, za projekte v agenciji, svoje naročnike in samoiniciativne projekte skupno delala tudi po več kot 15 ur dnevno.

Na vprašanje, ali se ji zdi, da je marketinško okolje – glede na to, da je imel zelo podobno izkušnjo z izgorelostjo tudi sam Aljoša Bagola, ki je o tem napisal prodajno uspešnico – posebej dovzetno za izgorelost, odgovarja, da se ji zdi v prvi vrsti pomembno poudariti, da posameznika v izgorelost ženejo globlji nezdravi vzorci in način razmišljanja, ki presegajo oglaševanje ali pretirano osredotočenost na delo.

»Menim, da smo v prvi vrsti ljudje tisti, ki imamo rano in ne marketing ali oglaševanje. Ljudje, ki smo preživeli izgorelost ali smo nagnjeni k njej, to rano krpamo, polnimo ali prikrivamo z delom.

Seveda pa oglaševalsko okolje s svojim hitrim tempom, urnikom, ki ni omejen na določeno uro ali izmeno, ampak se lahko brez težav razvleče v noči in vikende in navezanostjo na prejemanje nagrad v zanko ujame tiste, ki nimajo dobro postavljenih meja in vrednot.«

A raje, kot da bi s prstom kazala na marketinško okolje, želi poudariti, kako zelo pomembna je v prvi vrsti skrb zase in vzdušje v posameznem podjetju. Do izgorelosti namreč po njenem mnenju gotovo ne prihaja le v oglaševanju, ampak povsod, kjer so skrhani odnosi.

Pot okrevanja

Okrevanje po izgorelosti je bilo dolgotrajno.

»Izgorelost je od mene sprva brez ugovarjanja zahtevala počitek, obiskovanje psihoterapije, ogromno prevpraševanja o tem, kaj mi je zares pomembno. Prisilila me je, da sem si na novo postavila smernice, po katerih si želim živeti,« pravi.

Bolniško je v glavnini preživela v naravi, poslušala podkaste o sreči in kakovostnem življenju, brala knjige različnih mislecev in se družila z bližnjimi. Tako je svoje vrednote počasi postavila v vrstni red, ki ji je omogočal bolj umirjeno, izpolnjeno in zdravo življenje.

»Po obdobju bolniške, ko sem se postavila nazaj na noge, pa sem se še vedno srečevala z nezadovoljstvom, včasih otopelostjo, izgubljenostjo, z dvomi, otožnostjo,« priznava.

V želji po več zadovoljstva, zagnanosti in predanosti se je rodila ideja za projekt 100 dni za boljšo mene, ki je pozneje postal knjiga.

Zanj je vsak dan naredila eno malo dobro dejanje v smeri boljšega fizičnega ali duševnega počutja sebe ali drugih ter to opremila z ilustracijo in zapisom, v katerem je vsak dan odgovorila na tri vprašanja: kaj je tisti dan naredila bolje, se je zaradi tega kdo bolje počutil in in ali ji je dejanje prineslo kakšna nova spoznanja.

 

Projekt je dnevno objavljala na Instagramu in v teh stotih dneh se ji je, zagotavlja, življenje resnično spremenilo na bolje.

»Dosegla sem številne male in velike spremembe. V tistem času sem pustila službo v agenciji in stopila na samostojno podjetniško pot, spoznala sem partnerja, začela vikende preživljati v naravi namesto za računalnikom, se vrnila v rutino teka, gradila boljše odnose, iskreno spregovorila na temo izgorelosti, izgube, perfekcionizma … predvsem pa sem se na koncu počutila občutno bolje.«

Osebna zmaga in številni pozitivni odzivi, ki jih je za projekt prejela na Instagramu, so jo nazadnje spodbudili, da je izziv ponesla naprej.

»Želela sem si, da če sem sama našla recept, nekaj, kar je delovalo, da k temu nagovorim še druge, ki jim je tak način iskanja boljšega počutja blizu.«

Projekt je na koncu izšel pri Mladinski knjigi: v obliki priročnika, v katerem so njeni zapisi in ilustracije združeni s praznimi stranmi za lastno 100 dnevno potovanje bralca.

»Ko bralci z menoj podelijo odzive, da jim je knjiga pomagala doseči spremembo na bolje, je to ena najlepših potrditev, kar jih lahko dobim v delu,« pove Vida Igličar, ki je trenutno, kot sama svoja šefica, končno izjemno zadovoljna s svojim načinom življenja in dela.

»Svoboda mi ustreza. Omogoča mi, da delam manj, a bolj kreativno in učinkovito. Med delom si vzamem čas za sprehod in ob vrnitvi s svežimi očmi pogledam na ustvarjeno.

Hvaležna sem, da imam številne naročnike, ki sami pridejo do mene. Imam privilegij, da se lahko odločam, s kom bom sodelovala in vesela sem, da ključni kriterij igrajo vrednote, ki jih znamka živi in promovira in odnos, ki ga z naročnikom vzpostavim.«

Nova knjiga o spopadanju s tesnobo

V pripravi pa je že njena naslednja knjiga, ki se bo dotikala premagovanja strahov, srečevanja s tesnobo in grajenja zaupanja.

 

»Tako kot knjiga 100 dni za boljšo mene tudi ta združuje zapise, ilustracije in prostor za lastno delo bralca. Navdih zanjo je spet prišel skozi premagovanje lastnih izzivov in v želji po ozaveščanju o pomembnosti skrbi za duševno zdravje,« pove oblikovalka.

 

Po obodbju izgorelosti se je namreč začela srečevati še s tesnobo.

 

»Moja terapevtka pravi, da je to ena izmed lovk hobotnice z imenom izgorelost. Z njo sem se v najbolj intenzivnem obdobju borila na vsakem koraku in postalo je zelo naporno. V meni so se rojevali številni strahovi, ki jih prej nisem poznala. Naenkrat sem se bala samote, zaprtih prostorov, življenja in same sebe. In ker izzive rada rešujem aktivno, sem se podala na pot spoznavanja in premagovanja strahov.«

 

Ob epizodah tesnobe je v roke vzela dnevnik in pisala. Te zapise zdaj ureja za knjigo, kjer bo en del osvetljeval življenje s strahovi. Njej sami je namreč izredno pomagalo branje zgodb drugih, ki so se prav tako srečevali z anksioznostjo.

 

Želi si, da bi tudi njeni iskreni zapisi bralcem, ki se srečujejo s tesnobo in anksioznostjo, ponudili oporo, razumevanje in sprejemanje.

»Želim tudi ponuditi uvid tistim, ki se z anksioznostjo niso srečali, pa se morda srečuje kdo od njihovih bližnjih in jih želijo bolje razumeti. Skozi zapise delim svojo pot od temnega obdobja, ko so bili strahovi intenzivni in naporni, ko se mi je zdelo, da le hlastam za zrakom, do obdobja, ko sem se postavila v aktivno vlogo in začela strahove bolje spoznavati, odkrivati in sprejemati.«

Poleg omenjenih zapisov bodo knjigo sestavljale še ilustracije, ročno zapisane misli za moč in prostor za vaje, zapise, razmišljanja, ki vabijo bralce, da spet vzpostavijo stik s seboj.

»Združiti nameravam več pristopov in ponuditi tako razumevanje kot usmeritev na pozitivno in povabilo k razmisleku, kar sem sama pogrešala v obdobju intenzivne tesnobe,« razloži ustvarjalka, ki je po izpeljanem projektu 100 dni za boljšo mene svoje poslanstvo našla v izvirni kombinaciji oblikovanja, ilustracije, pisanja in tematike mentalnega zdravja.

Njene vsebine na to temo lahko najdete na njeni spletni strani in instagramu @vidaiglicar.

Skozi deljenje svojih preizkušenj na področju duševnega zdravja želi omiliti stigmatizacijo tega področja in postati družba ljudem, ki so v nekem trenutku na najnižji točki.

 

»Rada bi jim povedala, da vem, da ni lahko, ampak da niso sami in da to mine. Sama sem se s tesnobo s časom spoprijateljila in danes ni več moja cimra, ampak znanka, ki včasih pride na obisk, mi prinese kakšen opomin ali le tiho povabilo, da si vzamem čas zase.

 

Če danes gledam nazaj na obdobje, ko sem se borila z anksioznostjo, vidim, da mi je tesnoba vzela moč, spontanost, sproščenost, neustrašnost. Prepričala me je, da ne bom zmogla. Na drugi strani pa me je potem pripeljala nazaj do življenja v tukaj in zdaj.

 

Z njo sem se podala na pot, kjer sem začela ločevati med mislimi in sabo in se nehala toliko identificirati z njimi. Pri zdravljenju tesnobe gre v veliki meri za učenje, kako jo doživljati. Veselim se, da bom svoja spoznanja in izkušnje skozi ustvarjanje delila naprej.«

Uspeh v delu ni več edino merilo

Vida Igličar ob zaključku našega pogovora opaža, da se tudi kolektivno začenja dogajati odmik od pretirane osredotočenosti na delo, kar jo zelo veseli.

»Menim, da se je pomembno opomniti, da je življenje eno in da ni večno in se vprašati, kaj nam na dolgi rok prinaša zadovoljstvo. Znane so študije, ki so pokazale, da srečo ustvarjajo odnosi. In za odnose si je vredno vzeti čas.«

V obdobju, ko je sama večino časa posvečala delu, je bila pogosto razdražena, nemirna, stvari so jo hitro vrgle iz tira in pogosto ni bila prisotna ob druženju. Danes pa si za vzpostavljanje notranjega miru vzame čas in verjame, da je zaradi tega tudi boljša družba drugim.

 

»Ko sem si vzela čas zase in zadovoljstvo našla na različnih področjih, sem nehala bežati v delo,« še pove.

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.