Državni zbor razpisal referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

V tej razpravi o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja se je znova pokazalo nekaj, kar presega samo vprašanje zakona. Ne gre le za medicino ali etiko, ampak za način, kako kot družba sploh dojemamo človeka – njegovo bolečino, svobodo in notranji svet.

Argument, da naj bi država “raje vlagala v paliativno oskrbo”, zveni plemenito, a v resnici deluje kot moralna fasada. Sočutja namreč ne moreš nadomestiti z investicijo. Lahko gradiš oddelke, ustanove, pravilnike – toda, če kot družba ostajamo čustveno hladni, odtujeni in nerazumevajoči, vse to nima nobene teže.

Problem ni v tem, da nimamo dovolj zdravstva. Problem je, da nimamo dovolj razumevanja.
Ker največja bolečina ni telesna, temveč tista tiha, eksistencialna: ko človek v tej družbi več ne vidi smisla, ne zato, ker bi bil “psihotičen” ali “šibek”, ampak ker se vsak dan znova sooča z brezbrižnostjo, posmehom, tekmovalnostjo in moralnim elitizmom.

In če že govorimo o svobodi — mar ni pravica do odločanja o lastnem telesu in življenju njen najčistejši izraz?
Kako lahko družba, ki se imenuje liberalna, posamezniku odreka pravico do svobodne, razumske in etično premišljene odločitve o tem, kdaj njegovo življenje preseže mejo dostojanstva?
To ni zaščita življenja — to je oblika nadzora.
Je subtilen izraz avtoritarnosti, ki se skriva pod plaščem morale, kjer se posameznikova notranja resničnost nadomesti z zunanjim pravilnikom o tem, kaj “sme” čutiti, trpeti ali izbrati.

Zgodovina nas uči, da je bilo v številnih kulturah odločanje o lastnem koncu razumljeno kot izraz najvišje svobode.
V antiki je bil Sokratov sprejem smrti dejanje poguma in integritete.
Stoični filozofi, kot je Seneka, so videli možnost samoodločitve kot del razumske skladnosti z naravo – ne kot greh, temveč kot spoštovanje lastne meje.
Samuraji na Japonskem so skozi *seppuku* izražali odgovornost, Rimljani pa so včasih smrt videli kot dejanje dostojanstva, ko življenje ni več omogočalo časti ali svobode.
In danes – v dobi, ki se imenuje svobodna – si posameznik te odločitve več ne sme lastiti?

Paradoks je očiten: družba, ki poveličuje “pravico do izbire” pri vsakdanjih, potrošniških in trivialnih stvareh, hkrati človeku odreka pravico do najgloblje, najbolj osebne izbire – tiste o lastnem obstoju.
To ni več vprašanje morale, to je vprašanje pristnosti.

In ironično, ravno ti, ki govorijo o “svetosti življenja”, so pogosto isti, ki s svojo hladnostjo in moraliziranjem ustvarjajo pogoje, v katerih ljudje to svobodo, voljo in dostojanstvo izgubljajo.
Če bi res podpirali življenje, bi znali poslušati.
Če bi res razumeli dostojanstvo, bi ga priznali tudi tistim, ki ga sami ne zmorejo več čutiti.
Če bi jim bilo res mar, bi govorili manj o “kulturi smrti” in več o kulturi človečnosti.

In če bi res želeli postati družba svobodnih ljudi, bi to pomenilo tudi, da priznamo zrelost posameznika – ne samo fizično, temveč tudi duševno.
Tudi človek z duševno bolečino ima pravico, da ga razumemo kot subjekt, ne kot objekt terapije.
Polnoletnost ni zgolj biološko stanje, temveč zmožnost razumevanja in občutenja – in če posameznik z vso zavestjo, refleksijo in notranjim trpljenjem izrazi svojo odločitev, jo je treba obravnavati s spoštovanjem, ne s pokroviteljstvom.

Resnično liberalna država ne kaznuje trpljenja z moralnimi omejitvami, temveč ga razume kot del človeške izkušnje.
Takšna družba ne meri vrednosti življenja po številu dni, temveč po prisotnosti dostojanstva, miru in notranje svobode.
Ne boji se soočiti z resničnostjo, da je tudi konec – če je izbran v razumevanju, sočutju in svobodi – lahko izraz najvišje človeškosti.

Zato ne – to nima nič s “napadom na življenje”. Ima pa veliko opraviti z razumevanjem, kaj življenje sploh je, ko se od zunanjega preživetja premaknemo k notranjemu smislu.
In morda je ravno to tisto, kar najbolj boli:
da o življenju največ govorijo tisti, ki ga najmanj razumejo –
in o svobodi tisti, ki bi jo prvi omejili, če bi bila končno resnična.

Sedaj pa res ne morem da ne bi.
Prebiram v novicah da ima UKC izgube ker mora izplačevati super nadure in proste dneve, zamolčijo pa podatek koliko denarja so prihranili ker niso rabili plačati kader ki jim manjka.
Opažam da se praskajo po glavi in delajo strategije kako preprečevati odhode medicinskih sester in kako privabiti nov kader.
Ni se treba praskati samo poslušajte: vaše medicinske sestre v bolnicah in DSO so izgorele in otopele nimajo več moči da bi se borile, ker nima smisla, se jih ne posluša.
V UKC MB medicinska sestra dela v soboto 12 ur za 8 prostih ur in drobiž ki ga dobi za izplačane 4 ure.
V torek zjutraj pride iz 3 dnevne nočne izmene, v treh zaporednih dneh je oddelala 33 ur, od tega ji 8 ur, ki jih je oddelala vzamejo da ji omogočijo po zakonu obvezen počitek v torek.
Diplomirana MS dela 24 ur nepretrgoma, od tega ji plačajo 16 ur, 8 ur vzamejo da ji obračunajo naslednji dan za obvezni počitek po dežurstvu.
Z temi mahinacijami dosežejo da lahko kader uspešno izčrpavajo za majhen denar.
Ob tem ko kader dela kadrovsko podhranjen, veliko preko zdrave mere nadur,, na robu zmogljivosti, pa snovalci kakovosti brezbrižno, kot da ne opazijo kaj se dogaja, stremijo k napredku in dodajajo nove dokumente za izpolnjevanje ter nove zahteve.
Še je potrebno kaj dodati?