Melanijo Lariso Fabčič 'Melee', sicer docentko na Filozofski fakulteti v Mariboru, glasba spremlja na vsakem koraku.
V Postojni rojena Melanija pravi, da ni tako enostavno odgovoriti na vprašanje, od kod prihaja.
»Svoje otroštvo sem preživela v Lendavi, srednjo šolo sem obiskovala v Mariboru, študirala sem v Ljubljani, Budimpešti in Mariboru, trenutno pa živim na relaciji Maribor – Ljubljana (z občasnimi »skoki« v Prekmurje), glasbeni del mojega življenja pa me zanese marsikam. Na nek način živim »na poti«.
V Budimpešti je študirala nemški jezik in književnost ter magistrirala kot tudi doktorirala s področja stilistike na takratni Pedagoški fakulteti v Mariboru. Trenutno je zaposlena na Filozofski fakulteti, in sicer kot docentka na Oddelku za germanistiko. Poudarja, da se je za glasbo začela zanimati že zelo zgodaj, pri osmih letih je v njeno življenje »vstopila glasba Davida Bowie-ja«, ki jo je popolnoma prevzel in jo fascinira še danes.
»Od takrat pa do mojih prvih glasbenih korakov je minilo kako desetletje, vendar nisem takoj začela kot pevka, ampak kot tekstopiska in aranžerka za bend, ki se je takrat še imenoval samo The Search, ko sem se mu pridružila kot pevka pa smo se preimenovali v The Search for What? (kar sicer ni bila moja ideja J ).«
Z bendom Psycho-Path tudi na evropsko turnejo
Kot že omenjeno, je Melee začela svojo glasbeno pot v skupini The Search for What? z Denisom Oletičem, Damjanom Stanisavljevičem in zdaj že pokojnim Sašom Radonjićem.
»Skupina je nedolgo potem, ko je izdala eno prvih samo-založenih zgoščenk v Sloveniji (Truckdriver´s Addiction to Speed-Light) razpadla in polovica benda (jaz in kitarist Denis) sva se združila s soboškim bendom Psihopati ter nastal je bend Psycho-Path. To je bilo leta 1993. V naslednjih 15 letih je bend izdal 5 albumov (Jiu Jitsu, Autoerotic, Terminal, Désinvoltura, The Ass-Soul of Psycho-Path), odigral številne turneje v Sloveniji in po Evropi, dobil marsikatero priznanje in nagrado in potem leta 2009 zaključil svoje delovanje.«
Na poti v Budimpešto jo je povozil 70-letni mopedist
Ko smo jo povprašali o najbolj nenavadni izkušnji s koncerta, je brez obotavljanja izpostavila prigodo z leta 1996, ko se je odpravila na Sziget festival (na koncert skupine Sonic Youth) v Budimpešto.
»Na poti na koncert sem imela bizarno prometno nesrečo (povozil me je na pol slep 70-letni mopedist), pri kateri sem si poškodovala oko. Kljub bolečinam in dejstvu, da mi je zdravnik striktno odsvetoval obisk koncerta, sem seveda šla na koncert, kjer sem imela med drugim namen narediti intervju s skupino Sonic Youth. To mi je tudi uspelo in ko je kitarist Thurston Moore videl moje poškodovano oko, me je povabil, naj si koncert ogledam z odra, ker ni želel, da se mi kaj zgodi v prerivajoči se množici pod odrom. To je bilo res posebno doživetje.«
Kar se pa tiče zanimivih srečanj s kakšnim glasbenikom, pa omenja drugo srečanje z Joshem Homme-om, pevcem/kitaristom Queens of the Stone Age, v Modeni.
»Ko sem ga hotela spomniti, kdo sem in kje sva se prvič srečala, je rekel, da se me spomni in da točno ve, kje hrani 3 cd-je moje tedanje skupine Psycho-Path, ki sem mu jih podarila na Bizarre festivalu. O cd-jih je pripomnil še: »That´s some pretty cool shit.«
Werefox: rock glasba z ostrimi robovi, ki simpatizira s hrupom in melodijo
Melanija je že nekaj let članica sedaj že uveljavljene skupine Werefox, ki je bila po izidu prvega albuma deležna številnih pozitivnih kritik.
»Pobuda je prišla od mene in kitarista Saša Benka, s katerim sva se že v skupini Psycho-Path zelo dobro ujela (jaz ga smatram za svojega glasbenega »brata«). Po razpadu skupine sva vedela, da želiva skupaj nadaljevati glasbeno pot in sva to tudi storila. Vmes je minilo leto in pol, v katerem sva prehodno ustvarjala glasbo skupaj z Aljošo in Dominikom Bagolo, krajši čas tudi z Erikom Makucem, basistom skupine Elvis Jackson, nakar se nama je na basu sredi leta 2011 pridružil Manuel Hahn, kitarist takrat že razpadle skupine Sphericube, s katerim smo od prvega trenutka imeli dobro kemijo in to je pomenilo dejanski začetek benda Werefox. Nedolgo za tem se nam je pridružil še David Halb, Manuelov soigralec v Sphericube in zasedba je bila kompletna. Vsi smo torej na nek način glasbeno-familiarno povezani.«
Zasedba je znana po nenavadnih, kompleksnih besedilih, pri katerih igra Melanija pomembno vlogo. Kot pravi, je po osebnostnem tipu »režiser«, kar pomeni, da v glavi konstantno konstruira neke vrste film, tako da se ji v ušesih ves čas vrti soundtrack za ta potencialni film. »Iz tega se pogosto izkristalizirajo ideje za komade, včasih samo skice, kaka vrstica ali dve, drobci melodije, včasih pa kar kompleksna ideja. Zvrst glasbe, ki jo igramo je...v najširšem pomenu besede rock. Ampak ne sredinski, vkalupljeni rock, temveč rock z ostrimi robovi, ki simpatizira s hrupom na eni strani in melodijo na drugi in je (potencialno) odprt na vse strani.«
Svoje študente srečuje tudi na koncertih
Verjetno se ne zgodi vsak dan, da imajo študentje docentko, ki se redno pojavlja na televizijskih zaslonih in odrih, zato smo jo povprašali, kako ti to sprejemajo.
»Tisti, ki vedo, da imam bend, so zelo »skulirani« in tega ne izpostavljajo. Tu in tam jih srečam na kakem našem koncertu, kar pa je v tistem kontekstu popolnoma naravno in ne vzbuja čudnega občutka ne pri meni, ne pri njih. Moje akademsko življenje je skoraj popolnoma ločeno od mojega glasbenega; se mi zdi bolj »higienično« tako.«
S skupino Werefox načrtujejo tudi snemanje drugega albuma, kar se predvidoma ne bo zgodilo pred drugo polovico 2015. Pred tem bodo seveda koncertirali kolikor se le da in sproti pripravljali oziroma dokončevali material za nov album, ki ga bodo postopoma predstavljali v živo, morda tudi v obliki posnetkov (kot neke vrste preview albuma, da ne bo čakanje nanj predolgo trajalo).
Foto: David Lotrič, Nina Ferkolj
