Delovni drugi januar nas (ne) rešuje
Potem ko so naši poslanci poskrbeli, da 2. januar ni več dela prost dan, jih je v petek v poslanske klopi sedla le peščica. Tudi urnik dela Državnega zbora je do 11. januarja bolj ali manj prazen.
Na spetni strani Državnega zbora smo preverili terminski program dela za januar 2015. Po pregletu urnikov smo ugotovili, da je prvi odbor – odbor za notranje zadeve – sklican šele 13. januarja, prva skupna seja poslancev državnega zbora pa šele 25. januarja. Za ta teden, razen obiska dveh šol in nekaj protokolarnih srečanj, v parlamentu ni prav nobenih aktivnosti.
Vsak delovni dan v povprečju sicer poveča oz. zmanjša rast bruto domačega proizvoda za 0,1 odstotne točke (35 milijonov evrov).
Koliko ljudi je bilo drugega januarja sploh v službi?
Letos pa je vendarle tretjič v zgodovini samostojne Slovenije, da je drugi januar delovni dan. To sicer težko verjamem tudi zato, ker kamorkoli smo klicali v petek, kjer bi naj delali, so telefoni ostali gluhi. Tudi pri tistih, ki so v javnosti sicer med najglasnejšimi zagovorniki delovnega drugega januarja.
Ni pomembno, ali je drugi januar delovni dan, temveč kako se dela preostale delovne dni v letu in ali zaposleni za pošteno delo prejmejo pošteno plačilo.
Skoraj nič drugače, za večino le en dan dopusta manj
Medtem pa tudi po dveh letih delovnega drugega januarja nimamo natančnih ocen, koliko prihrankov je prinesla ta sprememba. Najbrž natančnih številk tudi nikoli ne bomo imeli, ker jo je, kot pravijo, v realnem sektorju težko opredeliti (pa ob tem niti ne omenjamo, da sta gostinstvo in turizem prihodkovno gotovo prizadeta zaradi enega prostega dneva manj). Javni sektor razpolaga s podatkom o od 170 do 300 tisoč evrih prihranka za drugi januar izpred dveh let – prihranki so namreč tudi na račun prazničnega dodatka, ki se ga ne izplačuje več tistim, ki bi ta dan delali v vsakem primeru: policija, zdravstvo, gasilci ...
Kje ste, Nemci, kje ste, Francozi?
Povedali so nam in nam tudi vseskozi zatrjujejo, da imamo v primerjavi s preostalimi državami v povprečju več delovnih in dopustniških dni. Odvisno, kaj vzamemo v povprečje. Če pogledamo Nemčijo in Francijo – tisti dve državi na vlaku, ki smo si ga nekoč tako močno želeli ujeti, a s(m)o se najbrž že sprijaznili, da je to vsaj za zdaj vendarle utopično –, hitro ugotovimo, da so glede števila dela prostih dni krepko pred nami.
To nam nakazuje, da je ključ do uspeha kje drugje, ne pa v številu dela prostih dni.
Foto: dz-rs.si
