Julijan Peterka je naredil prvi korak v virtualni svet, ki bi mu lahko v prihodnosti pomagal pri rehabilitaciji.
Julijan Peterka s Cankove ima zaradi hipoksično-ishemične okvare možganov spastično tetraplegijo. Potrebuje vsakodnevno pomoč, njegova rehabilitacija pa je dolgotrajna, zahtevna in pogosto ponavljajoča se.
Njegov oče in starejši brat sta zato začela razvijati nov rehabilitacijski program, ki sta ga poimenovala NeuroVR.
Zamisel je, da bi Julijan med vadbo na rehabilitacijski napravi uporabljal očala za virtualno resničnost in imel občutek, da se premika po gozdu oziroma drugem mirnem okolju.
Prvič si je nadel očala za virtualno resničnost
Kot je na družbenem omrežju zapisal Julijanov oče Peter Peterka, so v minulih tednih najprej pripravljali osnovno virtualno okolje. Uporabili so programsko okolje Unity, pri tem pa so morali izdelati travnik, drevesa, zvoke narave, živali in druge podrobnosti.
V torek so Julijanu prvič nadeli očala Meta Quest 3 in ga priklopili na rehabilitacijsko napravo MotoMed Gracile.
»Julijanov travnik je resnično zaživel pred njegovimi očmi - trava, drevesa, zajček, ki priteče mimo, ptičje petje,« je zapisal Peterka.
Pred prvim preizkusom niso vedeli, kako se bo Julijan odzval. Spraševali so se, ali ga bo virtualno okolje pomirilo, prestrašilo ali pa ga bo sploh prepoznal. Preizkus so zato začeli s čim bolj preprostim in mirnim prizorom, brez zahtevnih nalog in dodatnih dražljajev.
Virtualno hojo želijo povezati z gibanjem nog
Program je za zdaj še v začetni razvojni fazi. Naslednji korak bo izdelava vizualizacije nog, ki bi bile usklajene z gibanjem rehabilitacijske naprave. Ko bi naprava premikala Julijanove noge, bi tako v virtualnem okolju videl, kot da dejansko hodi sam.
Cilj je povezati tisto, kar vidijo možgani, z gibanjem, ki ga zaznava telo.
»Možgani so si preprosto zapomnili, kako se noge gibajo, ko so to gibanje dovolj časa gledali in si ga predstavljali,« je ob predstavitvi ideje pojasnil Peterka.
Razvoj temelji na konceptu nevroplastičnosti, torej sposobnosti možganov, da se spreminjajo, prilagajajo in oblikujejo nove povezave.
Raziskovalci sicer že več let preučujejo uporabo virtualne resničnosti, možgansko-računalniških vmesnikov in robotskih pripomočkov pri nevrorehabilitaciji. Ekipa nevroznanstvenika Miguela Nicolelis je pri skupini bolnikov s poškodbami hrbtenjače denimo ugotovila izboljšanje nekaterih senzoričnih in motoričnih funkcij po dolgotrajni vadbi, vendar takšnih rezultatov ni mogoče neposredno prenesti na Julijanovo zdravstveno stanje.
Želita razviti dostopen medicinski pripomoček
Dorijan in Peter želita program v prihodnosti nadgraditi v medicinski pripomoček, ki ne bi bil namenjen le njunemu bratu.
Njuna želja je, da bi bil nekoč dostopen tudi drugim otrokom in odraslim, ki se spoprijemajo s podobnimi poškodbami oziroma posledicami nevroloških okvar.
Do takrat ju čaka še veliko razvoja, testiranja in preverjanja. Trenutni preizkus je predvsem prvi korak in še ne dokazuje, da bo program izboljšal Julijanove gibalne sposobnosti.
»Toda naj bo teža današnjega dne dovolj. Toliko, da lahko z enim očesom gledava v prihodnost,« je ob prvem preizkusu zapisal njegov oče.
-
Slovenija | 3 komentarjevDružina Peterka z UKC Ljubljana sklenila sodno poravnavo
Družina je več let iskala pravico
O Julijanovi zgodbi smo na Sobotainfo prvič poročali pred leti. Rodil se je z redko in kompleksno srčno napako, zaradi katere je potreboval srčni spodbujevalnik.
Po menjavi srčne elektrode leta 2016 je doživel več srčnih zastojev, ki so povzročili hudo okvaro možganov in trajne posledice. Njegovi starši so Univerzitetni klinični center Ljubljana tožili zaradi strokovne napake.
Ljubljansko okrožno sodišče je v vmesni sodbi družini pritrdilo, Univerzitetni klinični center Ljubljana pa se je na odločitev pritožil. Junija letos sta družina in klinični center v mediaciji sklenila sodno poravnavo, njene podrobnosti pa zaradi tajnosti postopka niso znane.
