Julija bo preteklo dve leti, kar je uradno upokojenec.
»Nisem več zelo vpet v dogajanja v podjetjih, ki jih skupaj z Antonom Ravničem in Jožetom Horvatom lastniško obvladujemo. Lani sem sicer pomagal, ko smo imeli kadrovske težave s Pomgradom. Zadnjih šest let pa sem močno zraven na našem Marofu, kjer delamo na vinskem brandu skupaj z Urošem Valclom in tam zaposlenimi. Sinova mi očitata, da sem si na stara leta izbral najdražji hobi, ki res zahteva ogromno vlaganj, jaz pa bi rad tu razvil evropsko prepoznavno blagovno znamko. Kar pa je iz Slovenije izredno težko.«
Deset let je preživel v Budimpešti, pozneje nekaj časa v Pragi, zatem v Bratislavi
»Na Madžarskem smo v glavnem gradili za tujce. Med drugim ameriško gimnazijo in internat, poslovno stavbo največje francoske zavarovalnice, številna predstavništva … Potem je prišla konkurenca in mi ji z našimi bankami in kreditnim potencialom nismo mogli parirati. Zato več nismo gradili za tuje naročnike, ampak smo angažirali lastna sredstva in zgradili za trg svoje objekte, ki smo jih dajali v najem. Še zdaj imamo v madžarski prestolnici pet objektov, ki jih dajemo v najem.«
Zgodba z referendumom o izločitvi TOZD Pomurje iz OZD Konstruktor Maribor
»To se v Sloveniji do takrat ni zgodilo in politiki so bili vznemirjeni. Mene je v nedeljo zvečer, referendum je bil razpisan za ponedeljek, klical Popitov sekretar Ivo Marenk: Tovariš Polanič, jutrišnji referendum odpovejte! Jaz tega, seveda, nisem mogel storiti. Kar bo, bo, sem rekel. In ves kolektiv je stal za mano.«
Pa zgodba z zaporom?
»Danes že pokojni Božo Fridrih je prodal stanovanje v Ljubljani. Pri nas je naročil adaptacijo Klinarjeve hiše, kamor je poročena njegova hčerka. In če si gradil ali adaptiral stanovnje, si bil oproščen plačila prometnega davka pri prodaji stanovanja. Zapletlo se je, ker smo del adaptacije mi izvršili prej, kot je on prodal stanovanje, del pa pozneje. Midva s kolegom Srncem sva tako skupaj s Fridrihom bila zaprta kot odgovorni osebi. Spomnim se, da sem ob enem od izhodov na dvorišče v soboškem zaporu na sosednji strehi ugledal svojega zidarja, kako obzidava en dimnik. In sem ga po prihodu iz pripora moral prijaviti za »šušmarjenje«!«
V luči panamske afere: Vi tudi imate firmo v davčni oazi. Na Gibraltarju?
»V 90-tih letih, ko smo v Budimpešti začeli graditi za Axo, največjo francosko zavarovalnico, naše banke niso mogle spremljati tega projekta. Zato nam je francoski partner svetoval odprtje te firme. Imamo jo še zmeraj, vendar že dolgo ni več aktivna. Vse naše poslovanje, vseh firm, poteka izključno v Sloveniji.«
Veliki gradbeni sistemi so propadli. Pravijo, da je tudi krize konec. Pomeni to za Pomgrad velik dvig? »Ne bi rekel. Pojavilo se je veliko malih firm: pisalna miza, tajnica, računalnik. In ta podjetja po naši zakonodaji lahko konkurirajo na velikih projektih enako kot mi. Na tem področju imamo res slabo zakonodajo.«
Urgence so izgubili ravno v konkurenci s takimi inženiring podjetji, Medicoengineering, je povedal Stanko Polanič: »Taka podjetja najamejo izvajalce. Pozneje nihče ne sprašuje, kako je to bilo izvedeno, ali je bil izvajalec v celoti plačan. Če bi se taka zgodba z napako v izvedbi, ki povzroči smrt pacienta, zgodila v Avstriji, je vsa odgovornost na glavnem izvajalcu. To, kdo je zanj delal, ali je on storil napako, ni pomembno. Pri nas pa … Glejte, če nekdo kupi Mercedesa, pa se mu pokvari zavora, ki jo je delal Cimos, to kupca ne zanima. Kriv je Mercedes!«
