Odzivi slovenskih občin na uvedbo e-računov, ki veljajo od 1. januarja letos, so različni. V idrijski občini ugotavljajo, da so s samo uvedbo e-računov imeli kar nekaj težav. V Občini Markovci pa navajajo, da s takšnim načinom poslovanja prihranijo čas i
Odzivi slovenskih občin na uvedbo e-računov, ki veljajo od 1. januarja letos, so različni. Tiste, ki jih je sprememba stala dodatnega denarja, so, razumljivo, manj zadovoljne. V Občini Idrija so pojasnili, da so morali doslej investirati 6000 evrov za nadgraditev računalniških programov, treba pa bo zamenjati še nekaj računalnikov, ki niso primerni za obdelavo e-računov.
V Markovcih pa medtem ocenjujejo, da so se skrbniki že do dobra vključili v krogotok podpisovanja računov. Navajajo tudi, da jim projekt uvedbe e-računov ni povzročil dodatnih stroškov, saj je njihova programska hiša ta projekt naredila v sklopu rednega vzdrževanja programa, tudi dodatne opreme za potrebe e-računov jim ni bilo treba nabaviti.
Tudi Občini Turnišče je uvedba e-računov povečala stroške poslovanja. Za novo programsko opremo so namreč morali zagotoviti 5000 evrov in plačati ure pomoči pri uvedbi v novi program, kar jih je stalo dodatnih 2000 do 3000 evrov. Imajo tudi stroške hrambe računov in mesečnega najema novega programa. Z višjimi stroški poslovanja z uvedbo e-računov se srečujejo tudi v slovenjgraški občini, murskosoboška pa je za projekt doslej porabila skoraj 4500 evrov.
V praksi uvedba e-računov pomeni, da morajo pravne in fizične osebe, ki proračunskim uporabnikom (občinam, krajevnim skupnostim, ministrstvom,) za dobavljeno blago, izvedene storitve ali izvedene gradnje od 1. januarja posredovati svoje račune ne več v fizični obliki, ampak v elektronski, kot e-račune. Ti pa morajo biti podpisani z elektronskim podpisom in izdani v obliki e-Sloga, ki je enotna standardizirana oblika e-računa.
