Lukić spomnil na pomen znanstvenika Aleksandra Horvata

In namesto slike Aleksandra Horvata, uglednega znanstvenika, dobimo dve sliki ( od treh ) njegovega soimenjaka Jevška. Sobotainfo, že ste tako zelo mimo hemeroidov, da več res ni potrebno.
Za dopolnitev članka:

Vojo Lukič
Aleksander Horvat
Spoštovane bralke in spoštovani bralci vedno v svojih besedilih poudarjam da so znanstveniki za mlade zgleda za starejše upanje
Zal o znanstvenikih slovenskega rodu ki so delovali v tujini najširša javnost zelo malo ve.
V tem besedili bi želel nekaj povedati o duhovniku, misionarju, znanstveniku in pedagogu Aleksandru Horvatu ko je leta in leta deloval v Čilu
O tem uglednem znanstveniku sem slišal od nekaterih znanstvenikov.
Aleksander Horvat je rojen 11. marca 1915 v Pečarovci na Goričkem. Umrl je 17. februarja 1997, Valparaiso, Čile
Spomladi 1928 zapustil domači kraj Sv. Sebeščan, kjer sta živela njegova starša oče Mihael in mati Julijana roj. Suppi. Skupaj s skupino fantov je odšel v Italijo, da bi se tam izšolal in postal misijonar. Izobraževanje je začel v zavodu Castelnuovo Don Bosco in ga nadaljeval v zavodu Bagnolo. Tu je sredi septembra 1932 iz rok vrhovnega predstojnika Petra Ricaldoneja prejel talar in s tem izpolnil pogoj, da je odšel v misijone in tam nadaljeval noviciat. Konec januarja 1933 je prispel v Macul pri Santiagu, Čile, kjer je skupaj z drugim Slovencem Štefanom Sočakom začel obdobje priprave na vstop v redovno skupnost. Naslednje leto je postal salezijanec.
Takoj po duhovniškem posvečenje je postal učitelj naravoslovnih znanosti, posebej biologije, saj je pred tem končal študij tega predmeta.
Do leta 1957 je poučeval pretežno na srednješolski stopnji, po tem letu je bil član univerzitetnega akademskega zbora Katoliške univerze Valparaiso, po 1983 je bil mentor študentov s področja mikrobiologije, ki so pripravljali magistrska dela. Njegova predavanja in mentorstvo sta segala na naslednja področja: splošna biologija, citološka biologija, splošna genetika, molekularna genetika, virologija, fiziologija sistemov, evolucija, biologija ras in področja splošne kulture. Največja pozornost je veljala preučevanju raka na želodcu ter biološkim vidikom raka nasploh.
S svojimi prispevki (prek 15 izvirnih znanstvenih prispevkov) je sodeloval na več mednarodnih kongresih: leta 1971 na kongresu Man, Science and Environment, 1975 na prvem mednarodnem kongresu o citologiji (Boston), 1983 na prvem južnoameriškem kongresu Biologia del Cancer, ki ga je pomagal organizirati. Znanstveno srečanje je bilo pod pokroviteljstvom Papeške akademije znanosti. Bil je poseben gost in predstavnik Katoliške univerze iz Valparaisa pri projektu dr. Davida Baltimorja, Nobelovca v letu 1975 s področja medicine. V okviru univerze je imel več odgovornih nalog. V petdesetih letih je bil med ustanovitelji inštituta za biologijo in kemijo ter osrednja osebnost pri nastajanju fakultete za filozofijo in pedagogiko. Med letoma 1958 in 1965 je bil ravnatelj šole za biologijo in kemijo. 1967-68 je bil vodja predavanj na oddelku za biologijo. V šestdesetih letih je bil med pobudniki oblikovanja inštituta temeljnih znanosti, iz katerega se je razvila fakulteta za temeljne znanosti in matematiko. Med letoma 1973 in 1988 je bil redni profesor biologije, od 1973 do 1978 je bil tudi vodja oddelka za biologijo ter 1978-79 direktor inštituta za biologijo. 1980 je postal vodja laboratorija za molekularno genetiko. Vzgojil je vrsto sodelavcev, ki so po njegovem odhodu prevzeli vodstvo inštitutov in fakultet. Več njegovih študentov je prevzelo ugledna univerzitetna in raziskovalna mesta po svetu. Enajst let (1976-87) je bil član dekanovega upravnega sveta.
Znanstvene razprave je objavil v številnih zbornikih, strokovnih revijah in v samostojnih publikacijah. Pripravil je več učbenikov za srednje šole in univerzo. Za pouk biologije v srednji šoli (Nociones de Biologia) je napisal pet učbenikov; od teh so nekateri doživeli prek 10 izdaj in so jih uporabljali na ozemlju celotne države Čile. Za šole je pripravil tri zvezke z naravoslovnih področij (Ciencias Naturales). Več izdaj je doživela njegova zgodovina glasbe (Historia del arte musical). Za univerzitetne študente je pripravil besedilo o evoluciji in človeku (Evolucion y el Hombre, 1990) ter evolucija (Evolucion, 1994). Blizu 30 obsežnih razprav je ostalo v rokopisu.
Aleksander Horvat je kot znanstvenik in pedagog v Čilu dosegel največji ugled..Med uglednimi biologi v svetu so njegove besede vedno poslušali z veliko pazljivostjo in spoštovanjem
Osebno sem se o Aleksandru Horvatu informiral iz knjige »Njih spomin ostaja«, Ljubljana 2002 ki jo je napisal prof dr Bogdana Kolar SDB Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani
Govoril sem tudi z njegovimi daljnimi sorodniki
Ne vem koliko današnje generacije naših mladih naravoslovcev poznajo znanstveno i strokovno delo tega uglednega znanstvenike
Bilo bi prav da mu v njegovem rojstnem Prekmurju na Goričkem postave spominsko ploščo da današnje generacije prebivalstva spomni da je v njihovem kraju rojen salezijanec redovnik, biolog znanstvenik in pedagog Aleksander Horvat
Po svoji življenjski usmeritvi je bil človek, ki je želel povezati znanost in vero.