Ruševine nekdanjega neoklasicističnega dvorca v Prosenjakovcih pripovedujejo zgodbo o bogati preteklosti, aristokratski eleganci in nenavadnih zgodovinskih preobratih.
Na skrajnem vzhodu Prekmurja, tik ob madžarski meji, se nahaja dvorec Matzenau, nekdaj mogočen arhitekturni biser, danes pa le še priča nekdanjega sijaja.
Postavljen na manjšem pobočju, obdan z gostim gozdom iglavcev in listavcev, je dvorec skozi desetletja prehajal iz rok v roke in doživel usodo, ki odraža burno zgodovino regije.
Zgodovinska zapuščina plemiške družine Matzenauer
Dvorec je bil zgrajen v 19. stoletju kot letno in lovsko prebivališče grofa Karla von Matzenauerja, avstrijskega konzula, ki je deloval v Venezueli, Peruju, Rusiji, Boliviji in Iranu.
Zaradi bolezenskega stanja svoje soproge se je grof preselil v mirnejše Prosenjakovce, kjer je ustvaril pravo aristokratsko posestvo.
Dvorec je bil bogato opremljen s starinskim pohištvom, umetninami, lovskimi trofejami in orientalskimi predmeti, pridobljenimi na potovanjih po svetu.
Neoklasicistična stavba je bila enonadstropna, pravokotne oblike, s tremi arkadnimi loki, ki so podpirali altan.
Nad vhodom sta bila vklesana grba družine Matzenauer in napis »Virtuti pro patria« (»Pogum za domovino«).
Okoli dvorca je bil skrbno urejen park s platanami, bukvami in fontano, ob kateri so bile klopi za počitek.
V sklop posestva so sodili tudi ribnik, sadovnjak, vinograd in številne gospodarske stavbe.
Dvorec skozi zgodovinske preobrate
Po prvi svetovni vojni je Karl von Matzenauer sodeloval v mednarodni komisiji za določitev meje med Jugoslavijo in Madžarsko, pri čemer je imel ključno vlogo pri obstoječi mejni črti.
Po drugi svetovni vojni so ga skupaj z družino izgnali, dvorec pa je prevzela Rdeča armada, ki ga je preuredila v bolnišnico.
Takrat je bil v veliki meri uničen bogat inventar, nato pa so tudi domačini prispevali k razdejanju, saj so iz dvorca odnesli številne dragocenosti.
Od nekdaj veličastnega dvorca se je do danes ohranil le del grba, park pa je v veliki meri prerasel v divjino.
V zadnjih letih je v okviru projekta Carpe Diem potekalo prizadevanja za oživitev parka in gozdne učne poti, ki obiskovalcem omogoča vpogled v bogato drevesno dediščino nekdanjega posestva.
Kljub propadanju pa dvorec še vedno privablja ljubitelje zgodovine in radovedne obiskovalce, ki v njegovi skrivnostni tišini lahko za trenutek prisluhnejo zgodbam, ki jih šepetajo zidovi preteklosti.
