Vsestranska umetnica Astrid Kljun: Zelo rada pojem opero, ampak se vedno manj vidim v tej zvrsti glasbe

Astrid Ana Kljun, ki deluje pod umetniškim imenom »Astrid«, je magistrirala iz petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Njena magistrska naloga je bila predstava mono opere La Voix Humaine (Človeški glas, op. prev.) francoskega skladatelja Francisa Poulenca, napisana po literarni predlogi Jeana Cocteauja, ki jo je kot prva v Sloveniji izvedla v izvirnem, francoskem jeziku.

»Zelo rada pojem opero, ampak se vedno manj vidim v tej zvrsti glasbe. Operna vokalna tehnika mi predstavlja posebno svobodo, pa tudi moj operni glas se izredno lepo razvija.

Edino, kar mi ne ustreza, so avdicije in tekmovanja, s katerimi se v opernem svetu lahko povzpneš do velikih odrov, jaz pa v glasbi ne maram tekmovati, vsaj ne na tak način. Na avdicijah in izpitih se mi glas po navadi zapre,« nam zaupa.

Njena umetnost je fuzija veliko različnih glasbenih in umetnostnih slogov, saj se žanrsko ne želi opredeljevati.

Veliko bere in najde inspiracijo v slikarskih delih, arhitekturi, filmski umetnosti in v življenju nasploh. Je preprosto umetnica, ki je aktivna na več področjih. 

V duetu harfe, kitare in vokala

Od poletja 2020 sodeluje tudi s kitaristom in producentom Tomažem Zupančičem, sicer rednim članom novomeške skupine MRFY.

V duetu harfe in vokala ter kitare redno nastopata, ustvarjata pa tudi prvenec, album, ki naj bi v celoti izšel septembra leta 2023.

Teden nazaj sta izdala skladbo »Hey, Julie«, ki je dosegljiva na vseh glasbenih platformah. Nosi pomembno sporočilo, kako naj bi ženske govorile druga z drugo, predvsem pa same s seboj: s toplino, razumevanjem in veliko ljubezni.

»V poletju 2021 in februarju letošnjega leta sva se s Tomažem za nekaj dni oglasila v studiu Lotos, pri Borutu
Antončiču (Bort Ross) v Šentjerneju. Studio je obkrožen z bogato naravo in konji. Tomaž je izjemen producent in multiinstrumentalist, jaz pa pišem besedila, ustvarjam koncept, skrbim za večinski del vizualne podobe,« doda.

Že od novembra jo lahko spremljamo v novi vlogi, kot performerko v NEBO Show restavraciji, kjer sodeluje v glasbeno-plesnih nastopih.

V pretekli sezoni so izvajali Cabaret, Great Gatsby, Latino, plesno-glasbeni spektakel, prirejen po muzikalu Chicago, in End of Time show. Slednji združuje skladbe glasbenih ustvarjalk, kot so Beyonce, Madonna, Lauren Allred in Tina Turner. 

Improvizacija plesnih gibov

»Oba šova vsebujeta bogat, raznolik miks pesmi z veliko koreografije in plesne improvizacije. Pojem vokalno zahtevne skladbe, s skrbno izbranimi kostumi in energičnimi koreografijami, ki so v veliki večini kar improvizirane.

Moram priznati, da se pri gibanju velikokrat zgledujem po Drag Queenih. Seveda iščem svoj plesni izraz, vendar se na odru velikokrat zalotim, da sem uporabila gib, ki sem ga popoldne prej gledala na YouTubu,« pove.

Inspiracija je večinoma na nezavedni ravni

Inspiracija je zanjo vsepovsod in večinoma na nezavedni ravni. Najbolje odpleše, ko prvič sliši res dobro skladbo, ki jo prevzame, ali ko obleče nov kostum. Tudi v plesu najraje improvizira.

»Do srednje šole sem redno trenirala moderni balet ter se udeleževala raznih seminarjev, vendar sem šele letos dojela, da mi ponavljanje koreografij za nekom drugim ni šlo do trenutka, ko sem ugotovila, da moram v gibe nekoga drugega vključiti tudi lasten umetniški izraz. Golo kopiranje mi sploh ne gre,« je jasna.

V veliki večini jo inspirirajo umetniške stvaritve. Ko začuti, da prihaja navdih, mora takoj snemati in besedilo se napiše kar samo.

»Ko ne najdem inspiracije, začnem s polic jemati knjige«

»Ko ne najdem inspiracije ali rdeče niti pri pisanju besedila, začnem s polic jemati knjige. Izberem si take, ki prvotni ideji ustrezajo po naslovu, nato pa znotraj knjige iščem besede, ki me pritegnejo. Na primer besedilo za skladbo Berlin je nastalo ob branju knjige Oskar Kokoschka, Letters, kjer sem zasledila besedno zvezo 'boneless bodies'.

Pomislila sem, da bi lahko celo besedilo napisala na črko b. Nato sem prelistala slovar in izpisala vse besede na črko 'b', ki so ustrezale metrumu, nato pa še vse na črko 'd'. Vse besede sem izpisala na list papirja in jih smiselno uredila v skupine po štiri, razrezala list in jih postavljala po preprogi v smiselno besedilo. Gre pa nekako takole: 'Boneless bodies barely breathing, bankers banging balet baddies ...' govori pa o žuranju v berlinskem klubu Berghain, ki ga nikoli nisem zares obiskala.«

Nemški ekspresionistični slikar Oskar Kokoschka je hkrati eden izmed njenih najljubših umetnikov, poleg Henrija Matissa in Ernsta Ludwiga Kirchnerja.

»Za fauviste je značilno, da 'kričijo z barvami', in nekako tako bi lahko opisala tudi svoj glasbeno-umetniški izraz.«

Pravi, da je inspiracija kot nagrada. Včasih se pojavi sama od sebe, a nikoli kar tako.

Nedolgo nazaj je posnela videospot za skladbo Devojke, ki bo širši javnosti viden v začetku jeseni. Sodelovala je z direktorico fotografije Veroniko Francesco, umetnico ličenja Nežo Knific, njene muze pa so bile njene prijateljice, Devojke.

Ekipa mladih je na dveh lokacijah v dveh snemalnih dneh posnela material za videospot in kratki film z istim naslovom.

»Pesem je uvodna skladba za nov album in ni tako dolga, ampak nekako sem videla vse te punce v videu. Z dobro ekipo in organizacijo je vse steklo popolnoma naravno. Zanimivo je, da sem se v vlogi režiserke našla še skoraj bolj kot v vlogi glasbenice,« pove.

Pri kreiranju videospota Devojke so z dekleti začele z delavnico zavednega dotika, ki jo je vodila Martina Borščak. Glavna motivika videospota je bila estetika las, kože in obraza, dekleta pa je postavljala v različne, zanimive kompozicije. Igrali so se s svetlobo in barvo.

Inspiracija zanjo pomeni nagrada za vložen trud

Sama že celo življenje ve, da bo nastopala na odrih. Pravi, da ne smeš prehitevati časa.

Enkrat v življenju boš nagrajen za svoje delo, vse ideje pa se na nek način manifestirajo, v takšni ali drugačni obliki.

Instant slavo primerja z instant kavo

»Dobra, kvalitetna kava je narejena počasi, z ljubeznijo. Glavni cilj je ohraniti njeno aromatičnost. Če to primerjam s kariero in 'slavo', če ji lahko tako rečem, se mora 'kuhati' počasi, z občutkom, brez ihte.

Le tako je to kariera 'na dolgi rok'. Pitje posebne aromatične kave in opazovanje kvalitetno izvedenega glasbenega nastopa je torej izkušnja, obred, nekaj, kar narediš zase, za svojo dušo.

Nekaj, kar pusti sledi. Vedno, ko bi moj kreativni jaz rad prehiteval in se začnem spraševati, zakaj sem še vedno na istem mestu in ne tam, kjer sem mislila, da bom pri svojih letih ... se ustavim in se spomnim na to, da vesolje že ve in da se moram enostavno prepustiti toku.«

Umetniki, ki jo inspirirajo

Med najljubše umetnike šteje islandsko glasbenico Björk, glasbeno zasedbo Radiohead, vizualno umetnico Marino Abramovič in Davida Bowieja.

Med slovenskimi glasbeniki omeni skupino MRFY, ki jo redno spremlja.

»Mislim, da mi je knjiga A walk through walls Marine Abramovič spremenila življenje. Takrat se je tudi rodila ideja za EP Triptich, katerega izdajo planiram od decembra 2022 do februarja 2023. Gre za tri skladbe, v treh jezikih, za katere bi rada režirala tri videospote. Izdajo bi rada podprla z interaktivno umetniško instalacijo in koncertom,« nam zaupa.

Inspirirajo pa jo tudi filmski režiserji, omeni Paola Sorrentina, Davida Lyncha, Stanleya Kubricka, Wesa Andersona in Larsa von Trierja.

»Včasih je ur v dnevu premalo«

Astrid Kljun je vsestranska umetnica, ki v ustvarjanju in hobijih nima mej. Zase pravi, da se težko ustavi.

»Ko ne treniram, vadim petje, pripravljam nove šove, nastopam in svoj čas posvečam hčerki, ki mi je glavna prioriteta. Ves čas razmišljam, kako bi v njeno igralnico vnesla interaktivne vsebine, na primer figurice insektov, ki jih povezujeva s sličicami na hladilniku.

Pa vse vrste sestavljank, gore knjig in zanimivih, poučnih igrač, ki so ji dosegljive ves čas,« doda.