»Vsi se moramo pretvarjati, da smo nekaj, kar nismo«
Trenutno tudi študent Fakultete za socialno delo in pravljičar, ki je nedavno izdal svojo avtobiografijo z naslovom Ključ brezdomca, v kateri opisuje življenje, ki ga je pripeljalo od brezdomca do študenta in pravljičarja. Z njim smo se pogovarjali o marsičem zanimivem ter dobili še bolj zanimive in iskrene odgovore.
Začniva najprej s tvojim otroštvom. Je bilo brezskrbno, tako kot pri večini otrok, ali si kaj izstopal?
Moje otroštvo je bilo precej srečno, veliko smo se igrali, bilo je brezskrbno. Mogoče sem izstopal v tem, da sem se takrat malo pretepal, mogoče sem imel malo več domišljije od ostalih. Zelo sem se identificiral s takratnim sistemom. Rad sem imel Tita.
Kako to, da se tako živo spominjaš teh svojih ranih otroških let tudi v knjigi?
Ne vem, spomnim se že dogodkov iz tretjega leta, ko sem moral na primer k frizerju ali pa na slikanje. To je bila zame največja muka.
Največjo krizo si doživljal na začetku srednje šole. Kako dolgo je trajala?
Začela se je pri petnajstih, trajala pa je nekje do 26 leta. Vmes se je že malo izboljšalo in spet poslabšalo, ampak večkrat sem se vrnil v pank sceno. Pri 16 letih pa je bilo tisto najhujše, šolski sistem sem zaničeval, družba je bila taka, popivali smo po parkih, v bistvu žuranje do onemoglosti.
Ključ življenja si dobil, kaj pa ključavnica? Jo boš našel oziroma misliš, da si jo že?
Ključ odpira vsa vrata. Ključavnica je itak že bila, če imaš ključ, imaš tudi ključavnico, to je itak že simbolično. Ampak niso se mi še odprla vsa vrata, zdi se mi, da če bom na tej poti, kot sem zdaj, z vsem trudom, sanjami in če bom dal maksimum, mi mora uspeti. To pomeni uspeh v tujini, izdati Ključ brezdomca v tujini. To je moj cilj, vse ostalo je pravljica. Torej ta zadnja vrata se še morajo odpreti.
Osebno sem knjigo (Ključ brezdomca) prebral v manj kot dveh
urah. Tvoje življenje pa ga je pisalo precej bolj mučno. Kako si svoje življenje »bral« takrat, si sploh razmišljal, kaj se ti dogaja?
Takrat sem najbolj razmišljal le o tem, da bi žural. Zavedal sem se vseh posledic, ki bi lahko prišle, če ne bi naredil šole, zavedal sem se težav, ki jih prinaša to življenje. Odnos do staršev se je res drastično spremenil na slabše, alkohol pa je bil moj statusni simbol upora proti šolskemu sistemu, šoli, staršem, skratka proti vsem. Takrat je meni moralo »dogajati«. Moral sem se napiti.
In to se je dogajalo vsak dan?
Ja, to je bilo skoraj 365 dni v letu.
V knjigi omenjaš beli snop svetlobe. Ni bilo prvič, da sem bral o njem. Zakaj ga vedno znova in znova doživijo ljudje, ki so v stiskah. Zakaj se ne pojavi, na primer, kakšnim politikom ali direktorjem?
Ne vem, meni se je ta snop pojavil, ko mi je šlo na bolje. Pojavil se mi je neke noči, ko sem se odločil, da bi začel pisati Ključ brezdomca. V bistvu takrat je res šlo vse na boljše, ni pa nujno, da bi to bilo samo pri ljudeh v stiskah, jaz mislim, da to prihaja predvsem tistim, ampak nikoli ne veš, komu se bo pojavil in kdaj. Meni se je, ko sem bil sam.
Si bil takrat tudi pijan?
Ne, trezen. Pač pojavi se ti, verjetno moraš biti pripravljen na take stvari, ne verjamem, da bi se nekomu pojavilo to čisto brez pomena. Nekaj mora biti vzrok. Verjetno je bila vzrok pri meni še nadaljnja duhovna rast, takrat sem začel že pisati, tako da je bila to samo še dodatna snov za mojo temo, to je bil začetek mojega pisanja te knjige. še dodatna motivacija.
Bi lahko iz te avtobiografije napisal tudi pravljico?
Jaz sem najprej začel pisati pravljico, ampak sem se potem odločil, da je lažje pisati v prvi osebi, iz sebe. Bi pa definitivno lahko napisal pravljico, že jutri, če je treba. Tudi to je realna pravljica.
Kje lahko ljudje kupijo knjigo?
Upam, da je zdaj že v vseh knjigarnah. Lahko mi pišejo tudi na mail: [email protected]. Izdanih je tisoč knjig in upam, da bo prišlo do ponatisa. Jaz upam, da bi mi uspelo priti do tega, da bi se to izdalo v kakih M-knjigah, oziroma skupaj s časopisi ter da bi prodal deset tisoč knjig in dejansko videl, kaj to pomeni. Ker tisoč knjig se še da prodati. Deset tisoč pa je že velika številka in v Sloveniji je to težko. Da se preko teh časopisov itd. če spreobrnem samo enega mladostnika ali kogarkoli že, bo moj namen dosežen. Dobil sem že prvi mail, kjer mi pišejo, da so že šli preko vseh psihiatričnih služb in nobeden ni mogel tega mladostnika spreobrniti. Dogovorili smo se o tem, da lahko pridejo k meni. Pripravljen sem na to.
Je biti tisto, kar si želiš, upor ali vztrajnost?
Upor. Jaz sem še dandanes upornik. želim dokončati to fakulteto s takim imidžem, torej s pank imidžem. Pomeni, da ne glede na izgled lahko doživiš nek cilj. Z neko vztrajnostjo lahko prideš do cilja. Moraš biti pač malo uporniški, drugačen. Potem ta vztrajnost prinese rezultate. Recimo, jaz grem zdaj do največjih slovenskih podjetnikov, kar si nikoli niti v sanjah nisem predstavljal, da bi stopil na primer v Ljubljansko banko, Mercator, … To ti da eno moč.
Moraš biti verjetno zelo samozavesten?
Ja, tu moraš biti abnormalno samozavesten (smeh).
če bi tvoj otrok želel biti panker v današnjem času, bi mu pustil prosto pot pri tem?
Ja, seveda. Jaz bi mu še z veseljem pomagal pri oblikovanju frizure (smeh). Samo bi mu pač dal vedeti, da bi ga naučil tako živeti, da bi imel neke meje, da ne bi padel v drogo, alkohol in da bi se odkrito o tem pogovarjala.
Ti se s starši najverjetneje nisi pogovarjal o tem?
Ne, pri nas je bilo tako, da se o na primer spolnosti nikoli nismo pogovarjali. Važne so bile samo ocene, vse ostalo je bilo nepomembno. Nikoli nisem od mame in očeta slišal druge teme, in to me je motilo. In če bom oče, bom skušal vzgojiti neko novo metodo, z dekletom skupaj seveda, s skupnimi točkami mu moraš poskušati povedati preko lepih stvari. Ampak ne moreš mu preprečiti, da bo pil. V tem primeru skušaš vse skupaj omejiti, da najde neko mejo. Mu pač najdeš mejo, da bo namesto desetih spil samo dve pivi.
Kakšen pa je zdaj tvoj odnos s starši?
Mojo mamo vidim enkrat na leto. Z mamo se razumeva v redu, me pohvali za vse te stvari, ki jih počnem. Z očetom pa živim v istem stanovanju, jaz imam svojo sobo, on svojo. V bistvu zelo malo komunicirava o teh stvareh, tako da midva imava bolj tak odnos. Jaz grem v trgovino, mu kaj skuham, pospravim. Bolj tak blag odnos, ni pa več, da bi mi nekaj »težil«. En tak »beden« odnos, bi lahko rekli.
Je ponosen nate?
Je ponosen, samo ne upa si pokazati. Tako pač je.
Ko si hotel biti panker, si le poslušal svoje srce, a glas staršev je hotel drugače. Bi lahko rekli, da je na koncu vseeno zmagal glas tvojega srca?
Ja, zmeraj zmaga moje srce. Poslušaj svoje srce in vodilo te bo. Vsak starš pa pač hoče, da bi bil otrok tak, kot si želijo oni. Ampak jaz bi dal še enkrat isto zgodbo skoz. še enkrat bi šel v to pank sceno, še enkrat bi šel skozi vse to, ampak bi takrat v tisti stopnji izbral lažjo srednjo šolo in mislim, da bi jo naredil, sicer z dvojkami, ampak bi jo (smeh) … Zdaj pa sem že toliko duhovno ozaveščen, da vem, kaj moram narediti, kakšno je moje poslanstvo, in vse to že imam razdelano, zdaj se samo naj odprejo še ta vrata.
Ampak rekel si, da si jih že odprl …
Vrata v Sloveniji sem že odprl. Imam neko populacijo in kilometrino. Zdaj se še morajo odpreti v tujini. To, kar je zdaj odprtih, je šele deset procentov. Kaj šele bo, ko bo devetdeset procentov, ha? (smeh)
Koliko pankerja je še v tebi?
še zmeraj sem panker, ampak ni več tisto, da bi se jaz dnevno družil z nekimi pankerji in se ukvarjal z globalističnimi »forami«, to niti ni moj namen. Pank še poslušam, če je še kakšen koncert, grem. Toliko je še pankerja v meni. Ampak nimam dosti časa.
Bi ti starši dovolili biti panker, če ne bi pil, ali je že
tvoj izgled bil tisti spotikajoči faktor, pri katerem se je začelo iskriti?
So bili nekateri pankerji, ki niso pili. Torej to ni pogojeno s pijačo. Ampak meni je bil to adrenalin.
Se nisi naveličal vsak dan piti?
Ne, nisem, nisem. Bili so dnevi, ko sem se vprašal, zakaj moram neprestano piti, ampak takrat je nam »dogajalo« v glavi. Bil sem v taki družbi, da nam je bil dolgčas, če smo bili trezni. če bi še enkrat bil v takšni družbi, ne bi pil, ne bi me mogli prisiliti. Vseeno dolgo ne bi mogel zdržati med njimi, saj bi me že toliko časa zbadali, zakaj ne pijem, da bi mi to bilo že mučno.
Si danes še kaj spiješ?
Ne, nič več. Konec je s tem in upam, da do konca življenja.
V svojem življenju, v najtežjih trenutkih, si dobil vpogled v svet, poln krutosti. Se ti zdi ta, kjer živiš zdaj, pravljičen?
Ni pravljičen, je še zmeraj krut, realen. Zdaj je dnevna borba za osnovno mesečno preživetje. Pač nekaj malega delam, malo od pravljic, nastopov, neko simbolično provizijo od prodaje knjig dobivam itd. Ampak zdaj je ta borba neka bolj druga. Knjige, študij. Prej je bil svet vsak dan se napiti, zdaj je pa moj svet tak, da moram vsak dan nekaj narediti za študij. Veliko, resnično preveč obveznosti imam na fakulteti, tako da je vse to skupaj moj svet. Fakulteta me zdaj izžema. Jaz pravim, davek je vedno, tako pač je. če študiraš, moraš to sprejeti v zakup. Res pa je, da s temi poročili, ki jih moran zdaj toliko napisati, je težko. En letnik prej nisem skoraj nič pisal, zato me je začelo to obremenjevati, nisem mogel pisati tistega, kar si želim. Ampak to je davek, pravim. če delaš, je davek tudi na delu.
Zamenjal si kar nekaj šol, ki so ti bolj kot ne bile muka. Vrhunec pa si vseeno doživel, ko si v enem mesecu naredil trideset izpitov …
Predstavljal si. 7. septembra leta 2000, dan, ko sem vstal že ob pol sedmih zjutraj in čakal pred šolo, da se ponovno vpišem nazaj. Predstavljal si ta občutek, ko imaš toliko pozitivne energije, da se željan znanja in da ti nobena stvar ne more prepričati, da bi pustil šolo. Bil sem na višku in samega sebe prepričal v to, da se lahko v dveh urah naučim en predmet.
Koliko strani je bilo to približno v učbeniku?
Recimo sto strani. V dveh urah za pet. To je ta adrenalin, da ti rečeš, da si sposoben, da lahko to narediš. Greš dvakrat snov skozi in veš. To je zelo zanimivo.
Je tudi zdaj na fakulteti tak zagon oziroma adrenalin?
Ne, logično, da je to zdaj tudi meni malo opešalo. Ne zmorem se več v dveh urah naučiti enih skript. Se pa zavedam, da se moram zdaj več učiti, ker imam toliko drugih obveznosti. Ni to neka moja primarna želja, to je, kako bi rekel, hobi. Sliši se čudno, ampak spotoma še to naredim. Z željo, da to končam. To je seveda glavni cilj, da to končam. Utrujen sem od vsega. Stisnil bom zobe.
Socialno delo je torej tvoje bodoče področje dela?
Seveda. Vidim se v delu z mladimi, s tistimi, ki imajo težave v šoli, vedenjskimi motnjami, deviantnostjo (prestopništvo), torej taki, ki so zavrgli šolo. To pot sem tudi sam šel skozi in sedaj na praksi se tudi že ukvarjam s takimi, jim že dajem prve nasvete. Danes že pri devetih letih začnejo s krajami. Jaz si pri teh letih niti sanjal nisem, kaj je to kraja. Danes se te meje pri otroštvu nižajo. Spolnost je že pri trinajstih letih prisotna.
Bodo otroci zdaj že pri dvanajstih letih začeli seksati?
Glej, pač tega ne moreš preprečiti, hormoni jih pač razganjajo (smeh). Ne moreš mu dol zapreti tam spodaj (smeh). Veš, to je zakon narave. To je kot pri živalih, tega ne moreš preprečiti. Jaz verjamem sicer v to, da če ti otroka naučiš neke stvari do šestega leta, potem ima to on že vgrajeno v sebi. On že razmišlja, se odkrito o tem pogovarja s starši, o spolnosti in vsem drugem. Nimaš čarobne paličice, da bi to lahko preprečil ne glede na svojo noto in dobro namero. Ti si lahko največji psihiatrični terapevt, pa pri svojih otrocih teh meja (spolnosti) ne boš mogel preprečiti.
Glede na to, da prebiraš pravljice otrokom, bodo tvoji otroci verjetno sladko spali …
Upam. Poskušal si bom izmišljevati pravljice, tudi take po njihovih željah. Vprašal ga bom, kaj si želi slišati, in skupaj z njim soustvarjal to domišljijo.
Si že srečal gospoda, ki ga omenjaš v knjigi, ki ti je namenil besede »videl boš pot«?
Ne, ne morem ga najti, žal, škoda. Ta človek je zame angel varuh. Zdi se mi malce nenavadno, zakaj bi ta človek med petindvajsetimi ljudmi, ki smo bili tam na kupu, s prstom pokazal ravno name, s tem namenom, da bi mi povedal ta stavek in to v angleščini. Zdel se mi je zelo mističen, globok glas je imel. Mislim, da ga ne bom nikoli srečal, sicer nikoli ne veš, definitivno pa ne more biti nek navaden človek.
Koliko pa je bil star?
Okrog sedemdeset let. Nisem ga vprašal (smeh). šel sem samo pet metrov za njim, ampak sem se raje ustavil, ker bi ga spraševal samo neumnosti. Ni poanta v tem, da bi jaz dokazoval, da je to realen človek. Realen človek je pa recimo Marcus.
Sanjal si, da se bosta srečala in da moraš v Berlin, sredi noči si se zbudil, odpotoval tja ter ga tam srečal …
Vzel sem še enega prijatelja s sabo. To so nepojasnljivi dogodki. Težko bi ljudem razložil, kaj vse se mi je dogajalo tiste dneve. Slutil sem, da ni čas za mojo šolo. Na tej poti se je dokazalo, da tu ne gre več za naključja. Kot da bi nekdo na »joysticku« upravljal z mano, z mojimi gibi in me poslal tja. Ta Marcus je, jaz mu rečem, angelski prijatelj. Je realen človek, veren. Jaz sem takrat rekel: »God, please send me someone.« On pa je takrat rekel: »God, use me today to help somebody.« In očitno sta se ti dve energiji združili. On je šel tisto jutro prav z namenom naokrog, da bi našel mene, po domače povedano.
Prej se pa sploh nista poznala? Srečala sta se v sanjah in potem so vaju sanje vodile do tega, da sta se srečala tudi realno v Berlinu?
Ja, nisva se poznala prej. Ne znam ti tega razložiti.
Tvoji primer je lep dokaz za to, da se moraš vedno nekomu
prilagajati. So potem v družbi sploh še ljudje, ki so to, kar so, ali imamo vsi nekakšne maske, ki jih dobimo nezavedno pod težo strahu pred družbeno sankcijo?
Vsi imamo masko. Vsi se moramo pretvarjati, da smo nekaj, kar nismo. Moraš se pretvarjati pred nekom, ki zaposluje, sistemom. So pa ljudje, ki so to, kar so, ampak so že na neki duhovni ravni. Vse je naravnano na to, da moraš včasih kaj prikriti, skriti. Saj ne boš šel na pogovor za službo in razkril neke slabe lastnosti. Izkazal se boš samo v dobri luči.
Verjameš v življenje po smrti?
Definitivno, ker so že dokazali z ljudmi, ki so imeli neka videnja. Nekega človeka so sanje pripeljale v Avstralijo, tam je doživljal dejavuje. In preko hipnoze so prišli do nekih dokazov. Točno je vedel, kako so izgledale stavbe in so že dokazali, da je to res. Verjamem v to, da obstaja reinkarnacija. Vem tudi že, kaj sem bil v prejšnjem življenju.
Kaj pa?
Baje naj bi bil neka zelo pomembna ženska v tem balkanskem prostoru. Ne vem sicer v katerem stoletju sem živel, to mi je izračunala ena ženska. Jaz nisem znal biti v podrejenem položaju takrat, in tudi še danes ne znam biti v podrejeni vlogi. In takrat, ko sem bil pomembna ženska, se je vse to preneslo na danes. Zato je tudi tukaj lahko majhen razlog, da sem zamenjal toliko služb. To je zanimivo in v to verjamem.
Nam navadnim smrtnikom je to precej tuje …
Glej, predstavljal si. Pred 150 leti ni bilo telefonov, interneta, ni bilo nič. In če bi takrat enemu rekel, da boš izumil telefon, bi ti rekel, da si zmešan. Ampak, veš, čez 150 let bo reinkarnacijo še lažje dokazati. Verjamem, da se bodo ljudje tudi preko meditacije toliko ozavestili.
Torej napoveduješ duhovno spreobrnitev človeštva?
Ne, en del človeštva bo pač duhoven, ampak na žalost bo samo kruta materija. Ti boš lahko duhoven, ampak žal bo vse v denarju, žal. Dejstvo je, da duhovni svet ne more brez materialnega. Kdo bo elektriko plačeval, zemlja ima neko lastnino itd. Duhovnost ne more brez materije, to je moje mišljenje.
Nujno zlo kapitalizma je tudi revščina. V bistvu kapitalizmu omogoča, da preživi. So torej prizadevanja nekaterih vodilnih svetovnih politikov o tem, da bi zmanjšali revščino, le dobro prirejena iluzija, za katero vsi vedo, da se ne sme uresničiti, ker bi pravičen svet pomenil zlom kapitalizma.
Problem je en, velik. Oni zberejo dovolj denarja, ampak ne gre v prave roke. Denarja je dovolj, da bi lahko rešili cel svet. če bi 256 najbogatejših ljudi dalo samo štiri procente svojega bogastva, bi rešili tri milijarde ljudi.
Ampak to njim ni v interesu. če oni dajo, svet postane pravičen, kapitalizem se zlomi, ne vlada več samo peščica ljudi in oni nimajo več toliko bogastva …
Točno tako. Ampak ta denar, ki ga zberejo, se nakaže voditeljem, ki operejo ta denar nekje drugje, sicer simbolično lahko naredi nekaj vasi, a je to tako poceni. V Mongoliji ena šola stane nekaj sto evrov. On postavi petnajst šol in ljudje mislijo, kaj je zdaj naredil. V resnici pa je to le pljunek v morje. Res pa je, da ta kapital tako deluje. Očitno se ta ekonomska sfera ne sme popraviti. To bi pomenilo zlom gospodarstva, kapitalizma. Jaz, če bom uspel, bom ustanovil svojo fundacijo, za otroke, brezdomce, kogarkoli pač že. In jaz bom šel osebno do človeka in mu osebno dal denar! V roke. Nič nakazil.
Vsi vemo, da mladi v fazi pubertete iščejo sami sebe. Kako naj kombinirajo te mladostniške želje, ki so včasih visoko leteče, z realnostjo? Tvoj recept torej.
Naj si postavijo realne cilje. Največ za dobo štirih let. Eden, ki ima v prvem letniku cilj končati srednjo šolo, naj bo mu to realen cilj. Korak za korakom. Realen cilj. Ne takoj reči, jaz bom pa bogat. To ni v redu. Za vsak cilj moraš iti korak za korakom. Enemu je že realen cilj popraviti samo eno oceno. Mladim bi resnično rekel, naj so prizemljeni. Saj je lepo sanjati. Eno so sanje, drugo je realnost. če bo kdo rekel, jaz pa hočem biti jutri bogat, je to smešno. Je sicer ena možnost, da gre jutri oropat banko in da ga ne dobijo (smeh), ampak ne bo mu uspelo.
