Sestra Dorica Sever deluje kot misijonarka med Inuiti na daljnem severu Kanade, a kmalu jo bo pot zanesla drugam. Pred dnevi se je za tri mesece vrnila v svoj rojstni kraj – Mursko Soboto.
Že 40 let sestro Dorico Sever iz Murske Sobote misijonarska pot vodi po vsem svetu. Pripada namreč sestram Frančiškankam Marijinim misijonarkam. Že leta 1877 je njihova ustanoviteljica zapisala, da sestre misijonarke gredo po svetu, v najbolj oddaljene in najbolj nevarne misijone po svetu. Ta izziv je pred leti tudi sprejela sestra Dorica.
Po naključju jo je pot zanesla v kanadsko Artiko
Njena pot se je začela leta 1971, in sicer na Dunaju v Avstriji, kjer je stopila v red sester Frančiškank. Sedem let je živela v Cerkljah na Gorenjskem, leta 1983 so jo poslali v misijone v Francosko Gvajano, kjer je delovala 10 let. Nato se je spet vrnila v Slovenijo, kjer je začela redovno skupnost na Mirju pri Ljubljani. Tam so obnovili samostan, kamor so se vključila mlada dekleta. Nato je za nekaj časa spet odšla na Dunaj.
Po naključju se je spet odločila za misijonsko delo in pot jo je zanesla v misijone v kanadsko Artiko, kjer že 16 let deluje kot misijonarka med Inuiti.
Dorica na ozemlju Eskimov ni sama
To je dežela, ki se imenuje Nunagut, ozemlje Eskimov ali Inuitov, velika 2 milijona kvadratnih kilometrov, pri čemer ima samo 36 tisoč prebivalcev. Do leta 1960 je bilo to območje popolnoma ne dostopno, uradni jezik je inuktitut ali angleški jezik. Tam, kjer deluje misijonarka sestra Dorica Sever, deluje še sedem duhovnikov iz Poljske, škof, dve redovnici in ena laična misijonarka.
Povsem drug svet
Osnovno poslanstvo sestre Dorice je teološko izobraževanje tamkajšnje voditeljev Inuitov. Kmalu naj bi ti začeli sami poučevati in širiti krčansko vero, maševati in poučevati verouk za najmlajše. Kot nam je zaupala, je na Artiki povsem drugačen svet. V misijonu, kjer živi in dela, je velika bela ravnica pokrita s snegom in ledom, nikjer ni nobenega drevesa:
»Dan v misijonu se začne v kapeli ali v cerkvi z molitvijo ali meditacijo, kjer prebiramo evangelij in pojemo razne cerkvene pesmi. Otroci, ko končajo dan v šoli, gredo v misijon, kjer jih sprejmem. Tako postaja misijon za otroke prostor druženja in molitve.«
Misijonar mora biti človek odprtega srca
Kot pravi sestra Dorica, mora biti vsak misijonar človek odprtega srca: »Prisluhniti mora potrebam ljudem, kjer deluje, to pa so predvsem pogovori.« Sedaj, ko je sestra Dorica končala izobraževanje za verske voditelje, gre v druge misijone. Zdaj je na vrsti Kitov zaliv. Čeprav je navajena biti daleč od doma, se domov rada vrača. V srcu namreč še vedno nosi Slovenijo in rodno Prekmurje.
