Nepozabna avantura ‘tretjega sveta’: Indija

Poduhovljeni, nediskretni sever in nepopisljivo zeleni jug Indije sta nama z fantom skozi premagovanje kilometrov uspela podati nepozabno doživetje, kar je bil tudi namen potovanja. Ker sva želela izkusiti pristnost Indije, sva se odločila zgolj za nakup kart in modreca z nasveti: lonely planet. Kot backpackerja sva potovala z nanižje možnim budžetom. Najprej sva se podala na sever, kjer sva iz Delhija še prvi dan potovala proti Jaipurju.

Kulturni šok je bil kar precejšen. Prvi občutki zaradi neprijetnega dogodka z taksistom niso ravno terjali navdušenja, zato sva led prebijala počasi in predvsem previdno. Slednja ni odveč pri vsiljivih taksistih, ki te hočejo naplahtati. Kot vsega drugega sva se kasneje navadila tudi za nas nenavadnih uličnih sprehajalcev, tj. krav, bikov, koz, potepuških psov, ultra pekoče hrane, kaosnih in nasičenih ulic ter klime. V času najinega potovanja, torej avgusta je vladala precejšnja vročina ter visoka vlažnost. Monsunsko obdobje pa je z dežjem prineslo tudi nekaj večernih osvežitev.

V Jaipurju sva spoznala prve utrinke Indijskega vsakdana. Obroki v restavracijah so se nama zdeli precej majhni, zato sva bila ob večjih naročilih večkrat deležna čudnih pogledov. Verjetno ni v navadi, da ima ženska lahko tako velik apetit . Težko sva se sicer navadila na nore vožnje z rikšami ali tuk tuki. Sporazumevanje namreč ob vsej gneči na cesti v največji meri poteka zgolj z hupo. Veliko smeha je med drugim požel tudi znak, ki sva ga zasledila kakšnih sto metrov pred glavnim križiščem v Varanasiju, ki pravi: “Pozor, čez sto metrov je velika verjetnost nesreč”.

Pot sva nadaljevala v Agro, kjer sva obiskala Taj Mahal, ki vsekakor upravičuje svoj sloves nebeškosti. Tukaj sva se zadržala zgolj eno noč. Najbolj pa me je pretresel vsekakor ogled ‘gorečih vrat’ v Varanasiju, kjer po besedah domačina, na dan zažgejo do 200 trupel, katere ostanke nato odvržejo v reko Ganges. V njej se nato umivajo, perejo perilo, plavajo skupaj s kravami in biki ter seveda vsako večer in vsako jutro prihajajo na molitev. Mantre sem bila deležna tudi sama, sicer sem zanjo odštela dobra dva evra. Ljudje so navadno prijazni, v zameno za neko malenkost so izjemno ustrežljivi in hvaležni. Veliko mladih se nama je na ulicah kar pridružilo, se želelo z nama fotografirati in poklepetati. Največkrat sva bila deležna vprašanj, od kod prihajava, ali sva poročena (oz kako to, da nisva ) ter kaj počneva. Veliko obrazov je bilo presenečenih nad odgovori, da sva študenta in nevezana, večina nama je prisodilo več let kot jih v resnici imava. Po pogovorih z domačini se namreč velika večina veže hitro, kar je visoko cenjeno.

Na žalost nama vremenske razmere zaradi poplav niso omogočale obisk himalajskih lepot, zato sva neposredno zavila proti jugu. Na vlaku sva se zadržala kar 38 ur, kjer sva imela precejšno smolo s prebavnimi motnjami. Zaradi slednjega sva kasneje iskala bolj ali manj multicusine restavracije. Sicer je indijska hrana okusna, vendar le, če je pripravljena vsaj malo manj pekoče kot imajo to v navadi. Igra začimb je za brbončice nato resnično veselje. V večji meri je kuhinja sestavljena iz vegeterijanskih jedi. Osnovo večinoma predstavlja riž, ki skupaj z zelenjavo, ki jo pripravijo na tisoč in en način ter nekvašenim kruhom predstavlja pravo poslastico. Na menijih sva na jugu sicer zasledila tudi ponudbo govejega mesa, ki me je zaradi čaščenja krav kot svetih živali prav presenetila. Predvidevam, da gre za večjo podrejenost turizmu.

Cene prenočišč so vsekakor sedle v moj študentski žep, saj so v povprečju dosegale dobre 4 evre, med njimi je bil ironično najcenejši tudi najbolj čist in brez nočnih spremljevalcev. Tudi za hrano nisva odštela veliko, nasplošno pa je standard izjemno nizek. Cene na tržnicah niso imele končne postavitve, kar pomeni da vsa za oblačila ali spominke odštela zmeraj od 3 do 6 ali 8 evrov. Višje cene so se za turiste gibale le okoli ogledov kulturne dediščine, ki je s svojimi barvitimi in starinskimi stavbami ter palačami vsekakor vredna ogleda.

Pokrajina je na jugu s svojimi živo zelenimi barvami prav nerealna na pogled. Najlepše in najboljše je dnevno potovanje z vlakom, kjer lahko ujameš vsak delček dežele ter s tem opazuješ ruralno življenje domačinov. Sama sva se kasneje podala na tri-urni treking po divjih pobočjih, kjer sva v naravnem habitat srečala opice, divjad, ptiče, tudi slone.

Z vlakom sva v grobem prepotovala 5000 kilometrov za katerega sva odštela slabih 80 evrov. Za piko na i pa sva obiskala še rajske plaže Kerale in Goe, kjer sva pokrajino prečesala kar s skuterjem. Dnevno sva zanj odštela slabe tri evre, ob prevzemu nisva potrebovala ne izpita, ne čelad. Lastnik nama je svetoval le: “Izogibajta se policistom.”

Ob prihodu domov sem se sicer veselila domačega tuša in postelje ter svežih oblačil, vendar bi vse to še zamenjala za kak dodaten mesec. Sam način življenja, kultura pusti izjemen vtis. Malenkosti, ki jih ljudje cenijo, geste, ki ti jih vrnejo, spontanost po kateri živijo, promet kjer velja pravilo, kdor prej pride, prej melje. Vse ima svoj čar in vsemu se lahko čudiš in vsega se lahko navadiš. Sicer bi Indijo bilo morda bolje obiskati v času sezone (november-februar), saj so takrat vremenske razmere bolj optimalne, tudi dejavnosti so zaradi turistov veliko bolj na voljo. Vsekakor bi obisk Indije priporočila nekomu, ki ga ni strah umazanih oblačil in znojnega čela, zaradi neprespanih noči in hrupa, pa vsekakor predlagam čepke.

Zakaj Indija? Meni je bila spontana odločitev, lahko pa povem, da z ogledom neverjetne pokrajine, kulturne dediščine in navad domačinov, domov odneseš veliko več kot le spominček. Pa Namaste!

Mateja Šlebinger