Vzgajati je potrebno vztrajno in dosledno, pri tem pa zahtevati poslušanje in poslušnost.
Želja staršev, starih staršev, vzgojiteljev in učiteljev je vzgoja otrok, ki so prisrčni, deklet in fantov, ki bodo nasmejani in zadovoljnih najstnikov. Pa vendar, kako vzgajati, kako ravnati vsak dan, ob vseh obveznostih? Predavanje z odgovori na ta vprašanja je v dvorani CINEPLEXX v Maximusu pripravil Marko Juhant.
Marko Juhant, po stroki specialni pedagog, dolgoletni ravnatelj Mladinskega doma Malči Beličeve v Ljubljani, zadnja leta učiteljem in staršem predava o vzgoji otrok in mladostnikov. S soavtorico Simono Levc sta zato, da bodo razmišljanja in nasveti o vzgoji ohranjeni na papirju, napisala knjigo Varuh otrokovih dolžnosti (nehajte se ukvarjati z otrokovimi pravicami!). Namreč, ugotavljata, da se je v zadnjih letih pozabilo na otrokove dolžnosti, posledice pretirane pozornosti zgolj na njihove pravice pa se kažejo v družbi. Hkrati se zavedata pomena pisane besede, namreč že en odstavek s pametno vsebino lahko za posameznika pomeni veliko spremembo.
Bodimo prijazni do otroka – pustimo mu, da dela
V uvodu eno in pol urnega predavanja je Juhant opozoril na igranje otrok na primernih mestih, ne v gostilni, cerkvi, v gledališčih, kino dvoranah, na predstavah ipd. (nenazadnje imajo povsod poseben prostor, kotiček, namenjen otrokom) ter nakazal na slušno pozornost, na uboganje in predvsem na ukrepe pred težavami, ne v težavah. S primerom je predstavil, kako biti prijazen do otroka, in sicer na način, da mu pustimo, da dela, da ga vzgajamo z dejanji, ne le z besedami in da vse, kar delamo, dela skupaj z nami. In vse to že v zgodnjem otroštvu, ne pri 14. letih. »V gibanje ga spravimo s siljenjem, ne s prošnjo in motivacijo, pa tudi s pohvalami ni potrebno pretiravati. Na primer, če otrok pri 5-ih, 6-ih letih posesa stanovanje, pri čemer mu pomagamo tako, da posujemo konfetke po tleh, saj tako ne bo pozabil na noben skrivni kotiček stanovanja, in mu ob koncu (ko je sesalec pospravljen) povemo, da je to delo opravil tako dobro kot oče, bo zanj to veliko večja pohvala, kot če bi ga nagradili s čokolado, z novo igračko ipd. Otrok se bo počutil cenjenega in koristnega, dobil bo občutek, da je sposoben. Z delom pa bo z veseljem nadaljeval tudi naslednjič.« Pri tem pa mu moramo ponuditi najtežje delo, saj bodo takrat delali z veseljem in ponosom.
Doslednost na dveh stopnjah – prvič rečem, drugič ukrepam
V vzgoji je potrebno biti dosleden in vztrajen, otroci vas morajo poslušati in imeti spretnost slušne pozornosti. Taki otroci bodo marali šolo, neposlušni je ne bodo, saj se niso naučili poslušati in sprejemati navodil. »Starši, ki vzgajajo poslušne otroke, so jih navadili, da so pozorni takoj, ko prihaja navodilo in se tem otrokom ni potrebno koncentrirati, ampak navodilo učiteljice slišijo takoj.« In kaj lahko storijo starši doma? Zahtevajo manj opravil, tista, ki jih, pa naj otroci izpeljejo do konca. Pri tem je potrebno opravilo opraviti takoj, če pa (navadno mame) vzgajajo po sedmih stopnjah, otroci njihovih zahtev ne slišijo. Ponavadi oče vzgaja po dveh stopnjah – prvič reče, drugič ukrepa. Zato otrok očeta sliši in uboga, torej je poslušen.
Potrebno jih je cartat, ne pa razvajat
»Pomemben je čas, ki ga preživite skupaj. Preživite ga doma, v naravi, le da ste skupaj in se z njim ukvarjate,« opomni Juhant, ki ne priporoča veliko prostočasnih aktivnosti čez dan oziroma teden, dvakrat na teden je čisto dovolj, sicer pa naj se igra skupaj z vami in ne pozabite: »Najboljša igrača je še vedno oče, ki se prepusti in leže na tla, po njem pa se kobacajo otroci. Starši se morajo zanimati za svoje otroke in se »vtikati« vanje. Otroci namreč hočejo starše, ki jim je mar, ki se zanimajo zanje.« Pri tem je opozoril še na nekaj negativnih posledic prekomerne uporabe računalnika – otroci postanejo hitro vzkipljivi, ne družijo se z vrstniki, ponoči ne spijo … in dejstvo, kdaj gre za zasvojenost – če je osnovnošolec na računalniku več kot eno uro na dan zgolj za zabavo, je to odvisnost. Starše je vzpodbudil tudi k pisanju lepih in dobrih stvari o njihovem otroku. »Zelo malo se namreč piše o otrocih. V pozabo gre vse, kar je bilo lepega in dobrega v otroštvu, saj nikjer ni zabeleženo, kaj je v redu, pri čem so uspešni, kaj pri njih deluje, nikjer ne piše, zakaj so tako edinstveni, medtem ko je, če je že zapisano, o slabih stvareh napisanega več. Če zbiramo tisto, kar je bilo narobe, ugotavljamo, da so otroci nemogoči, podobni možu oziroma tašči. Če zbiramo lepe stvari, imamo na koncu podobo krasnega otroka, podobo, kaj vse zmore. Zelo koristno jim je to tudi kdaj pa kdaj prebrati – tako bo tudi otrok dobil več pozitivne samopodobe.«
Ob koncu živahnega, jedrnatega in poučnega predavanja je Juhant starše poudaril še, da jih je treba cartat, ne pa razvajat in da veliko staršev zmore biti dober starš, čeprav kdaj pa kdaj naredi kakšno napako. »Večkrat na dan jih morate objeti in jim povedati, da jih imate radi, saj se od hrane raste le vodoravno, od ljubezni pa v višino.«
Tekst in foto: Jasmina Muhič
