Največje humanitarna kriza se dogaja pred našimi očmi
Tomo Križnar s svojim filmom dokumentira največjo humanitarno katastrofo, ki se dogaja v Darfurju in opozarja, da se tudi v sodobnem svetu dogaja genocid pred našimi očmi. Film išče razloge za umore, posilstva in požige nad nedolžnimi otroci, starci in ženami ter skuša obenem prikazati kaos in razmere v katerem se odvija trpljenje. Umrlo je več kot stotisoče ljudi, milijoni so ostali brez domov in prihodnosti. Sistematično je bilo posiljenih več deset tisoč žensk in požganih dva tisoč vasi.
Obiskovalci lahko slišali zgodbo žrtve iz prve roke
Križnar je s seboj v Mursko Soboto pripeljal tudi posebnega gosta, Sulejmana Jammousa iz Darfurja, ki je občinstvu povedal tudi svojo osebno zgodbo o doživljanju vojne v Darfurju. Slovencem se je tudi iskreno zahvalil za vsa prizadevanja za mir in tudi za njegovo izpustitev iz Sudanskega zapora, kjer je preživel 14 mesecev. Dobrih 1500 podpisov iz Evrope je namreč prisililo sudansko oblast, da ga spustijo, od tega je bilo na listini podpisanih več kot 400 Slovencev.
Slovenija naj se ne vmešava?!
Film pripoveduje tudi zgodbo o neuspeli iniciativi pokojnega slovenskega predsednika dr. Janeza Drnovška, ki je bila ustavljena z grozilnim pismom bivše ameriške zunanje ministrice Condolezze Rice, z zahtevo naj se majhna Slovenija ne vmešava v širšo svetovno politiko. Tomo je kot Drnovškov posebni odposlanec med snemanjem filma pristal tudi v sudanskem zaporu. Zaprli so ga, ker ni molčal. Ker si je upal povedati, da imajo vse svetovne velesile v tej zgodbi krvave roke in bodo zaradi svojega egoističnega pohlepa ščitile le svoje interese. Zato bi Slovenija, kot majhna in brez gospodarskih interesov lahko pomagala.
Kriza v Darfurju je globalen način
Kriza v Darfurju se nas tiče, pravi Križnar, saj se žrtve vojne v Darfurju množično izseljujejo iz svoje domovine in to ravno v Evropo, ki jim edina predstavlja zatočišče. Od Evrope pričakujejo podporo, saj vse ostale svetovne velesile (ZDA, Rusija in Kitajska) sodelujejo z sudansko vlado, ker imajo svoje politične interese. Zato poziva vsakega posameznika, da se zavzame za Darfur, saj smo za nemočne žrtve ravno mi edino upanje. Edino z javnim pritiskom na predstavnike oblasti lahko vplivamo, da bi začeli iskati rešitve ter ukrepati, ne pa da Evropa in svet samo nemo opazujeta grozote, ki se odvijajo v sudanski pokrajini Darfur.
Tudi človekoljubne organizacije ne pomagajo na pravi način, ljudje zato ostajajo brez upanja
Tudi pomoč človekoljubnih organizacij namreč ne dosega največjih žrtev genocida, opozarja Tomo Križnar, saj sudanska vlada zbrano pomoč spretno manipulira v tako imenovana »taborišča miru« , ki so pravzaprav koncentracijska taborišča. Agencije OZN (sem spada tudi UNICEF) sodelujejo samo z vladnimi ustanovami, saj si ne upajo privoščiti tveganja z uporniškimi skupinami. Ostaja torej Tomo Križnar sam v borbi za človekove pravice pozabljenih žrtev?!
"Komu zvoni? Zvoni vsem nam"
»Vojne ne bo mogoče dobiti z orožjem. Močnejša od moči orožja je v dobi komunikacij moč informacij. Verjamem v moč medijev. Verjamem v sočutje, ki ga lahko navdahnejo mediji. Verjamem v instinkte preživetja širokih množic, ki se lahko prebudijo, ko začutijo, da ne gre samo za posameznika, ampak za preživetje vrste. Verjamem, da lahko vsi začutimo, da kadar zvoni - zvoni vsem nam« je še povedal Tomo v enem izmed intervjujev.
»Darfur je intenziven slalom skozi kruto resničnost trupel, ranjence, posiljenih žensk. Zgodba o vojni za vodo, ki vsako leto bolj postaja globalna zgodba. Danes se nekaterim, ki odvračajo pogled, morda zdi daleč, a je že jutri lahko (tudi) naša. Zato je nujno gledati in videti. (Z)vedeti. Se zavedati. In storiti vse, kar kot civilna družba lahko, da klavci ne bodo več nedotakljivi in žrtve ne več prezrte.« (Tina Košir)
Foto: Gregor Zafoštnik, Simon Koležnik
Avtorica: Matejka Horvat
