Verjetno se je že vsak izmed nas znašel v situaciji, ko ni vedel, kaj bi dejansko želel v prihodnosti početi. Možnosti je veliko, kot alternativno pa vam predstavljamo še delo kot au-pair, ki je med mladimi v Pomurju zmeraj bolj priljubljeno.
Zanimalo nas je, kako poteka organizacija celotnega projekta, spregovorila pa sta tudi Pomurec in Pomurka, ki sta v preteklosti to delo že opravljala.
Kaj oziroma kdo je v bistvu au-pair?
Verjetno niste vsi seznanjeni s zgornjim pojmom, ki izvira iz francoščine in dobesedno pomeni »pod enakimi pogoji«. Au-pair je lahko oseba iz tujine, stara praviloma med 18 in 30 let, ki neki družini pomaga bodisi pri varstvu otrok bodisi lažjih gospodinjskih opravilih. Tovrstno delo je sicer bolj priljubljeno pri dekletih, vendar pa je zadnje čase opažen porast zanimanja tudi pri fantih. Au-pair za določen čas biva pri neki družini, ta pa v zameno nudi prenočišče, hrano in po navadi tudi nekaj žepnine.
Od prijave do nastanitve pri družini
Maja Halb, ki si je že nabrala nekaj izkušenj s posredovanjem au-pair v Sloveniji za avstrijsko organizacijo Schulklassenreise, nam je zaupala nekatere podrobnosti glede ponudb in organizacije. Čeprav je z delom pričela nedavno, v Pomurju opaža večje zanimanje predvsem pri predstavnicah ženskega spola. Ko prvič stopi v stik s kandidati, ki imajo možnost dela v vseh državah EU, ji ti še ne zaupajo želene destinacije, vendar poudarja, da so trenutno najbolj aktualne države Nemčija, Avstrija in Nizozemska. Direktor jim sprva posreduje podatke kandidatov, ki bi želeli postati au-pair v državi, kjer nekoga iščejo, oziroma informacije o družini, ki bi želela nekoga sprejeti. Agentje, kot je sama, nato začnejo s promocijo. Kandidati pred odhodom izpolnijo prijavnico, kjer navedejo svoje podatke, dosedanje izkušnje, želje in hkrati tudi obdobje, v katerem bi želeli delo opravljati. Stroške letalske karte krijejo sami, ostale pa praviloma prevzamejo gostitelji. Po njenem mnenju so najpogostejši razlogi za delo kot au-pair želja po odhodu v tujino, izpiljenem znanju jezika, trenutna krizna situacija v domači državi, odličen izkoristek med pavzo pred začetkom študija kot tudi menjava okolja.
Vsaka izkušnja je nepozabna
Ker lahko le nekdo, ki je dejansko že bil au-pair, svoje izkušnje ustrezno ubesedi, objavljamo dve zgodbi, kateri se med seboj povsem razlikujeta.
Aljoša, 22 let (au-pair od oktobra do decembra 2012):
»Mene je pot vodila v idilično vas blizu nemškega Pforzheima, in sicer k družini, ki je bila precej premožna. Oče je imel lastno podjetje, mama pa je bila »Hausfrau«, skrbela je za dom. Skupaj sta vzgajala tri otroke, stare 3, 6 in 8 let. Na začetku sem bil vesel, ker smo se dobro razumeli, zdelo se je, da me čaka nekaj prijetnih mesecev. Žal sem že po nekaj tednih začel dojemati, da so stvari precej drugačne od moje začetne predstave. Za podobo uspešnega poslovneža se je v resnici skrival človek, ki prihaja iz službe vedno slabe volje, njegova žena pa je svoje probleme utapljala v alkoholu. Rezultat (ne)vzgoje so bili trije razgrajači, ki so imeli velike težave pri komunikaciji z okoljem. Tako sem v krizah, ki jih je družina preživljala, občasno moral biti še »družinski psiholog«, svojih težav namreč niso skrivali pred mano. Vse skupaj je postalo preveč obremenjujoče, šlo je tako daleč, da sem se po treh mesecih odločil potegniti črto, potem ko je žena, v stanju opitosti, z železno palico v rokah možu grozila, da ga bo ubila. Naslednje jutro sem jima sporočil, da bom družino predčasno zapustil, in mojo odločitev sta sprejela. Biti au-pair je loterija, a v vsakem primeru nepozabna življenjska izkušnja, pa naj bo prijetna ali ne.«
Claudia, 23 let (au-pair od avgusta 2009 do julija 2010):
»Kemija po prvem e-mailu je bila super, po hitrem telefonskem klicu sem rezervirala »one way ticket« in čez 3 tedne že čakala na vzlet letala. Avgusta 2009 sem tako odšla k nemško govoreči družini z dvema otrokoma v Luxembourg. Ta je bila zelo prijazna, na »easy«, a vseeno dovolj zaposlena, da sem imela dovolj dela. Nikoli se nisem počutila kot njihova »zaposlena«, temveč kot njihova starejša hči, sestra. K moji prvotni nalogi, torej skrb za otroka, je spadalo še čiščenje in pospravljanje hiše, likanje, kuhanje itd. Zvečer sem hodila na tečaj francoščine in luksemburščine, vikende sem imela proste, tako da sem jih izkoristila za druženje z drugimi au-pair puncami ter potovanja. Kaj svetujem vsem zainteresiranim? Najprej, da sploh zberejo pogum, se prijavijo, spakirajo kovčke in grejo. Au-pairing ni samo uživanje, potovanje po svetu, spoznavanje novih ljudi, au-pairing je prevzemanje odgovornosti, skrb za gospodinjstvo, učenje novih stvari, jezika, predvsem pa postavljanje na lastne noge. Biti au-pair je več kot samo nepozabna izkušnja, au-pairing te spremeni za celo življenje.«
