Kar enajst rjavih medvedov je našlo dom v le tričetrt ure oddaljeni avstrijski vasici Berghausen. Letno jih obišče tudi več tisoč obiskovalcev.
V bližini Maribora, le streljaj od slovensko-avstrijske meje, živi enajst upokojenih kosmatincev. Gre za medvedje zatočišče, v katerem je dom našlo enajst medvedov z burno preteklostjo iz različnih delov Azije in Evrope. Heidi je rjava medvedka, ki sta jo zakonca Elke Weber in Hermann Skof rešila iz krempljev brezbrižnih lastnikov v Siriji. Tam se je kot bojna medvedka borila za življenje z napadalnimi psi:
»Takšen medved je na sredini arene privezan, odrežejo jim kremplje in zobe, nato pa se mora boriti proti naščuvanim, agresivnim in močnim bojnim psom.«
Na slovenski medvedki Felicitas so ugašali cigarete
Tudi Fritz je eden izmed dvanajstih rjavih medvedov z burno preteklostjo. A danes je popolnoma pomirjen, njegov vsakdanjik pa sta hlajenje v bazenu in sladki med, ki ga tudi drugi medvedje več kot obožujejo. Svoj dom je v vasici Berghausen že leta 1995 našla tudi slovenska medvedka Felicitas. Tedaj je bila poznana pod vzdevkom disko-medvedka, saj je svojemu nekdanjemu lastniku denar služila v glasni in zakajeni diskoteki, na njej pa so obiskovalci ugašali tudi cigarete.
Največji medvedji azil v Avstriji obiskuje vedno več ljudi
Vseh enajst medvedov ima danes v zavetišču zakoncev Elke in Hermanna le dve nalogi - skrb za redno prehrano in poležavanje. Dolgih krempljev se zakonca ne bojita, do medvedov čutita le ljubezen: »Neko posebno vznemirjenje je delati s temi živalmi. Nekaj zelo posebnega, tega se ne da opisati.« Tudi to je eden izmed razlogov, da sta jih sprejela v svoj dom. Zatočišče je sicer že pred tridesetimi leti ustanovil Elkin oče.
A takrat ni vedel, da bo to sčasoma postal največji medvedji azil v Avstriji, ki se financira pretežno iz vstopnin: »Vedno več ljudi je prihajalo, na srečo tudi iz Slovenije. To območje je namreč ob meji. Letno tako prihaja nekaj tisoč ljudi.«
Iz zavetišča v živalski vrt
Zatočišče se zato že širi v živalski vrt. Poleg medvedov je namreč tukaj svoje zavetje našlo tudi več koz, dva bizona z mladičkom in prašiči. Za Heidi, Felicitas in ostale kosmatince nekaj, kar je bilo nekoč le zatočišče, tako postaja vedno bolj topel dom. Elke in Hermann pa si življenja brez njih sploh več ne moreta predstavljati.
