Razvoj otroka in soustvarjanje spodbudnega okolja za vse nas

O predavanju:
Vsak dan se srečujemo z nešteto dogodki, ljudmi, situacijami, ki od nas zahtevajo budnost, pozornost, znanja in veščine. Kadar se počutimo stisnjene v kot, pod pritiskom ali pod stresom, kot velikokrat slišimo, takrat pridejo do izraza naše posebnosti. Raziskovalci na University School of Sport, Health and Exercise Sciences na Univerzi v Birminghamu so te posebnosti poimenovali miselna žilavost. Raziskava je bila narejena na več kot 400 vrhunskih igralcih kriketa, vendar pa so izsledki uporabni tudi za naše vsakdanje življenje. Ugotovili so, da so se »pod pritiskom« najbolje odrezali tisti posamezniki, ki so bili občutljivi za kazen in razmeroma neobčutljivi za nagrado. »Miselno žilavi« posamezniki so prepoznali grožnje in napake, z njimi čimhitreje opravili in bili tako pripravljeni na nadaljne pritiske. Tako so lahko celotno tekmo uspešno odigrali do konca.

Za vsakdanje življenje in ob tem prisotne stresne situacije, je zelo podobno, kako smo se naučili reagirati, kako smo »strenirali« svoje možgane. Naše telo pozna zelo učinkovito strategijo spopadanja s stresom, ko se v naših možganih, preko osi hipotalamus-hipofiza-nadledvičnica pričnejo sproščati stresni hormoni: adrenalin, noradrenalin in kortizol, ki našemu telesu pomagajo rešiti dano situacijo. Tudi naši otroci imajo ta sistem spopadanja s stresom vrojen, je pa res, da pri njih ta sistem še zori. V kakšnega odraslega bodo odrasli: takega, ki se bo znal s težavami soočiti in jih premagati ali pa jim podleči, tega pa ga učimo mi, odrasli. Učimo ga v vsakdanjih situacijah. Pričnemo že zgodaj zjutraj, ko se nam mudi v službo in priganjamo vse po vrsti; popoldne, ko otrok ne ve, kaj ima za domače branje in hitimo k sošolcem in v knjižnico; zvečer, ko se izmučeni zavalimo pred televizor.

Zakaj tem primerom pravim učenje? Ker učenje ni zgolj akademska faktografija in poznavanje podatkov, pač pa gre za veliko več: gre za znanja, koncepte in veščine, ki nam pomagajo bolje živeti. In zakaj izpostavljam odrasle kot zgled? Ker se otroci največkrat učijo z zgledom. In zakaj tak uvodnik, ko bi radi slišali samo nekaj nasvetov, da boste lažje prebrodili šolsko leto? Zato, ker o vzgoji in učenju ni mogoče napisati dobre kuharske knjige in strniti bistva vzgoje in učena v nekaj kratkih, učinkovitih pamfletov. Zato ker znanje, veščine in sposobnosti gradijo samozavest, prispevajo k samostojnemu razmišljanju in spodbujajo pozitivno naravnanost do sveta. Če to imamo (in da, to se da pri-učiti), si upamo izzvati situacijo, ki jo poprej dobro spoznamo in se opremljeni z znanji, podamo v neznano. Tvegamo, a večinoma ne po nepotrebnem; tvegamo, da dosežemo novo, nepoznano in se ob tem tega naučimo. Nova spoznanja lahko predamo naslednji generaciji. Tako delujejo naši možgani. Naši možgani pa so naša danost: Homo sapiens – umni, misleči, moderni človek . Če hočete bolj poetično, smo “narejeni” za učenje.

Otroški možgani niso manjši ali slabše delujoči možgani odraslih, pač pa delujejo drugače kot možgani odraslih. Otroški možgani so ob rojstvu sicer polno razviti, število celic v možganih se kasneje ne spreminja več bistveno, se pa znatno spreminja tekom razvoja njihovo delovanje, nastajajo, krepijo in slabijo se povezave, postavljajo se celotni sistemi. Zorenje možganov poteka do poznih 20-ih let, ko večina pri približno 25. letu doseže svoj optimum delovanja, ki ga skuša zadržati čimdlje v starost. Spoznanja razvojne nevrologije, psihologije in nevrofiziologije omogočajo razumevanje otrok ter lahko pomembno prispevajo k odnosu do otrok, ki ga imamo, pa tudi h kakovostni šolski praksi.

Vabljeni k skupnemu razmisleku na predavanje 10.4.2018!

O predavateljici: Doc. dr. Tina Bregant, dr. med., spec. pediatrije, specializantka FRM, je trenutno zaposlena na URI Soča. Kot zdravnica je delala v UKC Ljubljana, na Pediatrični kliniki v Ljubljani in bila mlada raziskovalka na Kliničnem oddelku za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo. Imela je tudi ambulanto za predšolske otroke, vendar pa je zaradi nadaljnjega izobraževanja to nagrajujoče delo z malčki in njihovimi starši morala začasno zapustiti. Strokovno se je izpopolnjevala v Londonu, Zagrebu, Salzburgu. Poleg strokovnih člankov piše tudi poljudno-znanstvene članke (Proteus, Didakta, Ringarajine iskrice, Moj malček, Babybook). Je tudi mama treh otrok, tako da razume izzive, s katerimi se soočajo starši in otroci danes.