VIDEO: Aljoša Bagola brez olepševanja: »Izgorelost se ne zgodi samo zaradi preveč dela«

Aljoša Bagola je v oddaji Med nama na televiziji IDEA odkrito spregovoril o izgorelosti, odnosu do uspeha, prekmurski in slovenski delovni mentaliteti, pritisku pridnosti ter o spoznanju, do katerega je sam prišel šele po zlomu – da človeku ni treba biti ves čas zmagovalec.

»Pozornost je danes valuta, ki res šteje. Če jo spremenimo v drugo obliko, je to naša energija. Zato sem zelo pazljiv, čemu jo namenjam,« je povedal.

Novicam, politiki in konfliktom na družbenih omrežjih je danes, pravi, namenja bistveno manj. Več pa družini, ustvarjanju, razmišljanju in delu, ki ga napolnjuje.

Ko telo zahteva streznitev

Bagola je dejal, da ljudje pogosto predolgo sledijo idealom, nazivom in identitetam, ki so jim bile bolj ali manj vsiljene. Dokler se ne oglasi telo.

»Ljudje smo nezdravo ambiciozni, prezaposleni, včasih tudi prepotentni in se ženemo naprej. Bolj kot se ženemo, večja je sila streznitve, ki nas nekje počaka.«

Pri njem je bila ta streznitev izgorelost. Danes sebe vidi predvsem kot človeka vprašanj. V srednjih letih se, kot pravi, vse pogosteje sprašuje ne več, kaj še želi doseči, ampak česa v življenju ne želi več.

Zadovoljstvo je našel tudi v precej običajnejših stvareh. V jutranjem sprehodu s psom, uri pisanja, pripravi kosila in času z družino.

Iz Goričkega v Soboto, iz Prekmurja v Ljubljano

Velik del pogovora je namenil tudi okolju, iz katerega prihaja. Spomnil je na svojo pot z Goričkega v Mursko Soboto, nato iz Prekmurja v Ljubljano in pozneje iz Slovenije v svet.

Pri tem se je pogosto znašel v vlogi 'nefavorita'.

»Če ne stavijo nate, je to lahko prednost, ker jih lažje presenetiš.«

A v ozadju takšne dokazovalnosti je lahko po njegovem tudi občutek nevrednosti. Prekmurje je opisal kot okolje, ki je bilo zgodovinsko pogosto zapostavljeno in navajeno na garaštvo. Tak vzorec je poznal tudi od doma.

Spomnil se je staršev, ki sta v gostinstvu delala tudi po 16 ali 20 ur na dan.

»Mami sem masiral vrat in nosil hladne obkladke, ker je delala dva šihta zaporedoma z migreno. Očetu so zaradi tumorja odstranili ledvico in je že čez slabe tri tedne stregel.«

Ob takšnih zgledih, pravi, se je težko naučiti prepoznati trenutek, ko je treba prenehati.

Najtežje si je bilo priznati, da mu je spodletelo

Na vprašanje, kaj mu je bilo po izgorelosti najtežje priznati, je odgovoril brez ovinkarjenja: »Da mi je spodletelo. In to kritično.«

Imel je občutek, da je razočaral družino, sodelavce in naročnike ter da je odpovedal v vlogi človeka, ki je moral vedno zagotavljati uspeh.

Njegova identiteta je bila dolga leta zgrajena okoli zmagovanja. Ko ni več mogel vstati iz postelje, ko so se mu ob poslovnih klicih tresle roke in so mu tekle solze, pa je telo zahtevalo odgovor na vprašanje, ki ga je um predolgo odlagal.

Zakaj mora biti ves čas močan?

Bagola je poudaril, da kronične izčrpanosti ne gre avtomatično enačiti z izgorelostjo. Ob tem je opozoril tudi na, kot temu pravi sam, »izgovorelost« – ko ljudje izraz uporabljajo za vsako utrujenost ali ga celo izrabljajo.

Toda prava izgorelost je po njegovih besedah nekaj precej bolj silovitega. Posebej pomembno pa je njegovo opozorilo glede vzroka.

»Izgorelost se ne zgodi zaradi preveč dela, ampak zaradi slabih odnosov.«

Tudi sam je, kot je povedal, doživel veliko razočaranje v pomembnem odnosu. Namesto da bi postavil meje in stvari razčistil, se je zakopal še globlje v delo.

Odnosi niso mehka veščina

Prav odnosi so bili ena osrednjih tem pogovora. Bagola zavrača izraz, da naj bi šlo pri odnosih v poslovnem svetu zgolj za »mehke veščine«.

»Odnosi v biznisu niso mehka veščina. So trdo delo.«

Dobri odnosi po njegovem ustvarjajo pripadnost, sodelovanje, zaupanje in spoštovanje. Prav to pa so temelji, na katerih stoji tudi duševno zdravje zaposlenih.

Nasprotni učinek imajo družbena omrežja, ki nas po njegovem vse bolj silijo v primerjanje, posnemanje, konflikte in razdor.

Ko je oče rekel, naj o izgorelosti ne piše več

Po izgorelosti je začel v svojih kolumnah pisati precej bolj osebno. Takrat je naletel tudi na odpor doma. Spomnil se je, kako ga je oče po eni od kolumn poklical k sebi.

»Rekel mi je: Aljoša, tega ne piši več. Tega ne smeš povedati. Mi moramo biti močni.«

Bagola pa poudarja, da pritisk ni omejen zgolj nanje. Tudi od žensk se v okolju, iz katerega prihaja, pogosto pričakuje, da držijo skupaj gospodinjstvo, družino, odnose in številne druge obveznosti.

Razlika je po njegovem predvsem v tem, komu družba sploh dovoli pokazati ranljivost.

Naučiti se reči ne

Po izgorelosti se je moral šele naučiti počivati. In reči ne.

»Znam si ustvariti varen prostor okoli sebe, tudi v urniku in obveznostih. Predvsem pa mi je precej manj mar, kaj si o tem mislijo drugi.«

Prav beseda ne je postala tudi pomemben del njegovega sporočila. Po njegovem lahko človek živi močneje prav takrat, ko zna postaviti meje, izboljšati odnos do sebe in ustvarjati bolj zdrave odnose z drugimi.

Slovenci in večni »moram«

Ob koncu pogovora je na vprašanje, ali smo Slovenci mazohisti, odgovoril pritrdilno. Za naš odnos do obveznosti je uporabil tudi svoj izraz – »moramniranje«.

»Moram, moram, moram. To samozadovoljevanje z obveznostmi, vedno novimi skrbmi in vedno novimi priložnostmi se ne konča.«

Pravi problem je, da se premalokrat vprašamo, kaj v resnici moramo. Njegov odgovor je precej drugačen od običajnega seznama nalog.

»Moram se umiriti, moram se spoznati, moram biti iskren do sebe in moram živeti življenje, ki ima kdaj pavzo.«

»Biti človek je dovolj«

Za konec je gledalcem namenil še sporočilo, ki v veliki meri povzema tudi njegovo pot po izgorelosti.

»Naloga vsakega izmed nas je, da si prizna, da je biti človek dovolj.«

Biti človek po njegovem pomeni tudi narediti napako, ne biti ves čas superman in si dovoliti bližino. Do bližine pa, kot pravi, ni bližnjic.