Maja Klemenčič je slikarka in umetnica. Kot pravi, je uradno duševni bolnik z najtežjo duševno boleznijo, s shizofrenijo. Takšna je njena zgodba.
»Da je shizofrenija najtežja duševna bolezen, vedno poudarjam, ker če si diagnosticiran s shizofrenijo, je zelo malo možnosti, da gre le za neko prehodno stanje v življenju. V bistvu gre za večjo možgansko okvaro in v največ primerih se pojavljajo blodnje, izgubljaš stik z realnostjo.
Se pravi, je to na nek način bolezen uma. Shizofrenij je več deset vrst. Poznam fanta, ki ima uradno shizofrenijo, pa nima nobenih blodenj, vedno ko dobi možnost vse stvari s svojega stanovanja prodaja. Nobene stvari ne more imeti, ker vse proda. Od televizije, do aparatov, vsega. Gre za neko čudno vedenje, čudni smo ljudje s shizofrenijo, to je težka bolezen,« začne razlagati Maja.
Veliko vsega je plod domišljije
Pri Maji se je shizofrenija začela kazati v srednji šoli.
»Začela sem opuščati obveznosti, ponavljala sem letnik, kljub temu, da sem bila v prvem letniku zelo pridna dijakinja s priznanjem za najboljšo učenko. Začela sem se zapirati vase, v nek svoj svet. Razne motnje anksioznosti so me spremljale, napadi panike, tudi občasne depresije.
Psihiatri temu rečejo prodromalna faza. Pri 22. letih je izbruhnila psihoza. Eni fantje so me pred leti zelo 'napsihirali', mi sledili in v najtežjih trenutkih, ko imam zdravil in vsega preko glave, si mislim, da so mi oni naredili«.
Ampak mi nihče v resnici ni storil nič groznega, veliko vsega je plod moje domišljije, pojasnjuje.
Vse je že zapisano v genih
Pri shizofreniji ima veliko vpliva genska predispozicija.
»Novejše raziskave sicer kažejo, da naj bi to nastalo že v maternici, ko se zarodek razvija, kjer naj bi prišlo do motenj v razvoju možganov. Druga teorija je lahko tudi disfunkcionalnost družine, torej, če ima nekdo veliko stresa, zlorabe in travm, lahko pride do shizofrenije. Tretje pa je zloraba drog in alkohola«.
Čeprav bi lahko torej shizofrenija po novejših teorijah bila gensko pogojena, Maja pravi, da nihče v njeni družini nima takšne ali podobne diagnoze.
Podpore družine nima
Ko sem prišla iz bolnišnice so doma vedeli, da je z menoj 'nekaj narobe' in da se nekaj dogaja. Oče je sicer izkazoval podporo v smislu »vsakemu se lahko zgodi,« da ne bi imela take stigme. Ampak kasneje, ko živiš s to boleznijo, se začnejo kazati posledice, pove.
»Beračila sem po cesti, podpore družine nimam. Oče še vedno trdi, da shizofrenije nimam, mama je odsotna. Če imam podporo, imam podporo družbe in prijateljev, od družine žal ne,« razlaga.
Pojavlja se občutek ogroženosti, straha, paranoje
Majina diagnoza je zaenkrat dobra.
»Več let že nisem imela nobenega poslabšanja, je bilo pa kljub temu potrebno jemati zdravila. Imam težavo, da začnem misliti, da mi oseba, s katero sem nekoč imela stik prisluškuje na telefonu, me zasleduje, da me bo ta človek spravil v droge in mafijo. Začne se mi pojavljati ogromen občutek ogroženosti, straha, paranoje. Ne morem funkcionirati - temu se reče tako imenovane vsiljene misli, ki se jih ne moreš kar tako znebiti.
Gre za ogromne količine straha, kar je značilno za paranoidno shizofrenijo. Recimo, nekateri imajo blodnje, da jih lovijo vesoljci. Vsa naključja, ki se zgodijo, začnejo povezovati«.
To se potem nekako 'zamučka' v možganih in nastane nerazvozlan vozel, katerega se ne moreš rešiti drugače kot z zdravili.
»Takrat se ponavadi poviša doza zdravil, ob višji dozi pa vse te misli izginejo in lahko človek zopet normalno funkcionira«.
Shizofreniki včasih agresivni do drugih, predvsem pa do sebe
Marsikateri shizofreniki so po Majinih besedah agresivni.
»Ker se počutijo ogrožene. Misliš, da ti nekdo sledi, da te bo ubil. Normalno, da se začneš braniti in postaneš agresiven, To je potrebno razumeti, pojasnjuje sogovornica«.
Niso pa shizofreniki nevarni le za druge, tudi sami sebi.
Ko sem v fazi strahu, da me bo kdo ubil, se odločim, da si raje sama vzamem življenje, pravi Maja.
»Mislim, da me bo bivši šef ubil«
Oseba, ki jo Maja omenja, dejansko obstaja. Razlaga, da je bila pri 19-letih zaposlena v njegovem podjetju.
»To je bil moj prvi in bivši šef. Ne vem zakaj se mi to dogaja, zakaj se mi je ob toliko osebah, ki jih poznam, ravno pri njemu nekaj zgodilo v glavi. Ta človek ima malo slabe veze z ljudmi, je malo 'underground' Ljubljane in mogoče je bil to moj edini stik s takšnim človekom, ker sem pred tem normalno živela in nisem imela stikov s takšnimi ljudmi.
Mogoče mi je bil to na nek način šok in se mi je to vtisnilo v možgane. Skratka, ne vem, zakaj. Je zelo sramotno. Gre za osebo, ki ni fikcija. Ko se mi začnejo pojavljati blodnje in če najdem njegov kontakt, ga nadlegujem, mu pišem sporočila. On pa ne ve, za kaj gre. V tistem trenutku mislim, da mi bodo vsi njegovi prijatelji škodili, da me bodo spravili v prostitucijo ali v mafijo...«
Podlaga je ogromno strahu
»Zato pa je bila ta bolezen tako sramotna, ker nisi več podoben sebi in delaš stvari, ki jih drugače ne bi. Lahko si predstavljaš, koliko posmeha je, v smislu, a se spomniš te, ki je tako nora in obsedena s teboj.
Pa v bistvu nisem z nikomer obsedena, gre za možgane, ki mi narobe delujejo. Občutek imam, da se mi je po tisti službi vse skupaj 'zataknilo' v možganih, rada bi to spravila v red, ampak ne morem,« pravi Maja.
Vsakič, ko se stanje poslabša, začnem misliti, da me bo ubil ali da mi sledi, pa s to osebo nisem govorila že 15 let, niti ne vem, če je še živ.
» Vprašam se, da če bo umrl, če me bo še vedno preganjal iz pekla, v smehu pove. Ne vem, kaj bi pomagalo, da bi blodnje nehala povezovati z njim«.
Tudi pogovor ne bi pomagal
Maja pojasni, da tudi pogovor s to osebo ne bi pomagal, ko se pojavijo blodnje.
»Ne pomaga, ker so možgani tako prebrisani, da tudi če ti nekdo reče, da ti ne želi nič slabega, se začnejo moje misli razvijati v to smer, da je to zdaj rekel z namen, da mi nekaj prikrije, da bom mirna in da me bodo lahko čim dlje opazovali«.
Blodnje se sicer ne pojavljajo vsak dan, vseeno pa Maja pravi, da je po nekaj letnem zatišju marca spet imela veliko stresa.
»Prodajala sem Kralje ulice, bilo mi je stresno in se je moje stanje malo poslabšalo. Bilo je celo tako, da me je psihiater posvaril glede brezdomcev in v tistem trenutku mi je kliknilo v glavi in sem mislila, da ima moj psihiater veze s tem človek in me vbistvu on svari. Povišati je bilo potrebno dozo zdravil«.
»Moj psihiater se mi smili iz dna srca«
Pride do faze, ko se misli tako zapletejo, da jih lahko odplete le kemija, v takšnih trenutkih pomagajo torej le zdravila.
»Včasih se mi zdi, da če že moram imeti shizofrenijo, bi veliko raje videla, da mislim, da me lovijo vesoljci ali da bi videla veverice, ki skačejo. To ni nič takega, česar bi se moral sramovati, pač rečeš, da je bolezen. Jaz imam na žalost primer človeka, ki dejansko obstaja in pravico se ima norca delat iz mene 24 ur dnevno. Ko se mi zgodi, sem res 'pritegnjena', odpelje se mi in imam blodnje«.
Maksimalno, kar lahko naredi, ko čuti poslabšanje in ima blodnje, je, da takoj napiše psihiatru dolg mail.
»Moj psihiater se mi smili iz dna srca, ker more brati takšne nebuloze, po navadi se konča tako, da mi predpiše večjo dozo zdravil,« v smehu pravi sogovornica.
O predsodkih
»Ljudje se avtomatično, ko izvejo, da je s teboj nekaj narobe, odmaknejo, mislijo, da si nor. Vsak, ki sliši za shizofrenijo, najprej pomisli na to, kar prikazujejo mediji. Se pravi, da se tej osebi trga in da je psihopat. Saj pravim, nisem gladka, ko se mi to zgodi, je zelo zoprno. Kot lahko zboliš za rakom, ali si zlomiš nogo, je prav tako psiha del nas, lahko je bolna ali popolnoma zdrava«.
Za to se ne zmenim preveč, sem slikarka in se ukvarjam z umetnostjo. Ko sem zbolela, sem se zaljubila v podobo Van Gogha, ki je bil umetnik in duševni bolnik. Svoj poklic dobro opravljam, ker so tako vsi slikarji malo 'pritegnjeni', razlaga.
Duševne bolezni za seboj potegnejo ogromno stvari
Sogovornica ob tem omeni, da je vse skupaj zelo kompleksno.
»Od tega da mladi zbolijo in so invalidsko upokojeni, nimajo denarja za preživetje, da so odrinjeni od družbe, ker denar na žalost igra ogromno vlogo pri kvaliteti življenja. Obstajajo tudi ljudje, ki takšne bolezni skrivajo«.
Res ni zavidljiva situacija.
»Vsem ljudem, ki imajo predsodke do duševno bolnih ljudi ali pa skrivajo svoje težave svetujem, da se odprejo in začnejo o tem odprto govoriti, ker je to edini način za razbijanje strahu. Tako se začnejo iskati rešitve. Duševno bolnike je potrebno začeti sprejemati kot bolne ljudi, ne kot zmešane, čudne ali obsedene s hudičem«.
»Rada imam življenje, rada živim«
Maja je trenutno v postopku invalidske upokojitve, ker jo bolezen še vedno močno ovira pri stvareh, ki so mnogim samoumevne.
»Zdravila, ki jih jemljem me delajo zelo nefunkcionalno. Še vedno imam težave z anksioznostjo, depresijo. Moj vsakdan je super, je čudovit, rada imam življenje, rada živim«.
Večino časa se ukvarja s slikanjem in branjem. Rada bi napisala še kakšno pravljico in knjigo. Hodim tudi na pilates. Sem zelo iznajdljiva, samozavestna in sem se sprejela takšno kot sem.
»Znajdem se, zato štrlim iz povprečja«
Maja za konec pripoveduje še o problemih z denarjem in posledično socializiranjem.
»Vse je povezano z denarjem, na žalost. Edino okno v svet duševnim bolnikom je internet. Nekdo, ki bi si želel poiskati partnerja preko spleta, bo zapravil veliko denarja. Vsi portali za zmenkarije so že plačljivi, tisti, ki niso, pa niso zasičeni z ljudmi. Kamorkoli se obrneš, vse se plača«.
»To je glavni problem duševnih bolnikov, ki imajo le invalidnino, tistih 400 ali 500 evrov, pa še to ne. Takšni največkrat živijo še vedno pri starših, v otroških sobah. Zato pa smo tisti, ki dobivamo socialno pomoč - socialno ogroženi. Finance namreč vplivajo na socialnost. To je pereč problem. Glede tega bi lahko povedala, da štrlim iz povprečja, ker prodajam slike. Če se znajdem, lahko sliko prodam za dobro vsoto denarja. To pa zato, ker imam dobro prognozo,« razlaga.
»Če bi imela slabšo prognozo, verjetno ne bi tako dobro funkcionirala. Vsaka psihoza ti namreč še bolj uniči možganske celice in traja veliko časa, da se pobereš. Vprašanje je, če bi me ljudje tako spodbujali, če bi bilo moje stanje slabše«.
Maja se je odločila, da bo njen moto 'go with the flow' oziroma 'grem s tokom'.
»Nisem tako nor, da bi se kopal v jamo in nisem tako star, da bi se mi kam mudilo«, najin pogovor zaključi s pregovorom in nasmehom.
Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Starejše novice
