Johnny Munkhammar o pomenu strukturnih sprememb
V svetu je znan kot strokovnjak in avtor večih izjemno priznanih del in knjig kot so "Guide to Reform", "What Competition has done for Europe" in "European Dawn" poleg ostalih del in prispevkov v mednarodno prestižnih publikacijah. Kot analitik politično-ekonomskih zadev sodeluje z večimi inštituti v Evropi in ZDA. V okviru svojega podjetja Munkhammar Advisory deluje kot svetovalec mednarodnim skupinam in organizacijam. Med letoma 2001 in 2004 je bil svetovalec Konfederaciji švedskih podjetij v Bruslju. Je tudi programski direktor in svetovalec pri švedskem inštitutu Timbro ter član večih prestižnih združenj kot so Swedish Atlantic Council, Kebnekaise Group ter Center fpr Business and Policy Studies. Na konferencah po Evropi in ZDA predava podjetjem, inštitutom in univerzam na temo globalnih sprememb in politično-ekonomskih vprašanj.
V vaši najnovejši knjigi z naslovom »Guide to Reform« (Vodič po reformah) ste izpostavili izjemen pomen strukturnih in ekonomskih reform s ciljem fleksibilnosti, blaginje in sprememb. Kaj je po vašem mnenju glavni namen gospodarskih reform?
Poskušal sem opredeliti reforme kot politično odločitev, ki si prizadeva za umik vseh ovir, ki zavirajo spremembe, napredek in ustvarjanje bogastva. To je precej široka opredelitev, kar pomeni, da je v interesu vsakega posameznika, da podpre takšne reforme. To obenem pomeni, da je namen gospodarskih in strukturnih reform ustvarjanje priložnosti, da se družba razvije in izboljša svoj dobrobit namesto, da nosi boleče posledice kot sta stagnacija in pereči problemi.
V zgoraj omenjenem delu ste našteli široko paleto empiričnih dokazov, ki potrjujejo, da je potrebno gospodarske in strukturne reforme hitro izvesti. Kako vidite vlogo vodenja, zaprisege k spremembam in strategiji pri uvajanju reform?
Sodeloval sem v številnih gospodarskih diskusijah, ki se ponavadi končajo v precejšnjem strinjanju ekonomistov o tem kaj je potrebno storiti, potem pa vsak trdi, da se to neb o zgodilo zaradi političnih ovir kot je npr. konično pomanjkanje ambicij. To je točka na kateri se je začela moja zadnja knjiga. Menim, da lahko analiziramo kako lahko dejansko izvedemo reforme, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni s strani politike, da preide od besed k dejanjem.
Konkurenčna strategija, vizija, jasno opredeljeno poslanstvo in vrhunski management so ključni dejavniki uspešne uvedbe gospodarskih in strukturnih reform. Madsen Pirie, predsednik inštituta Adam Smith, je opisal program reform kot glavno gibalo političnih odločitev v prihodnosti. Menite da zavedanje potrebe po reformah lahko pritegne pozornost v političnih krogih?
Menim, da občasno dobra politična odločitev še ne pomeni nujno kakovostne politike. Ni le dovolj imeti najboljša analitična dela in predloge na mizi, čeprav je to nadvse pomembno. Možnost izbire je tudi strategija o tem kako izvesti reforme – od danega političnega mandata pa vse do uvedbe reform in zmagovite taktike, ki sledi uspešni uvedbi reform. Dr. Pirie ima še kako prav, ko govori o reformah kot o gibalu prihodnosti. Tisti voditelji, ki bodo uspešno uvajali radikalne ekonomske reforme bodo zagotovo še enkrat izvoljeni v nov mandat.
Številni evropski politiki do sedaj niso pokazali nikakršne iniciative za reformiranje strukturne bede politično-ekonomskih sistemov v številnih evropskih državah. Zajetna količina literature in empiričnih dokazov je potrdila, da evropski korporativistični model državne intervencije in zaščite dominantnih igralcev v tržni igri deluje kot ovira inovacijam, produktivnosti in trajnejši gospodarski rasti. Kakšno je vaše mnenje o evropskem korporativističnem modelu?
Obstaja jasen dokaz, da pozicija moči in obširnega vpliva interesnih skupin na politične odločitve povzročata škodo celotni družbi tako z gospodarskega kot tudi z širšega vidika, saj ustvarjata ovire uvajanju reform. Bolj ko je moč koncentrirana med interesnimi skupinami, slabša postaja situacija. Vpliv interesnih skupin mora biti izključen, vlade pa morajo nemudoma reformirati. Mogoče se to sliši preveč lahkotno, vendar ravno to se je zgodilo v Veliki Britaniji, ko je Margaret Thatcher vpeljala vrsto reform, čeprav jim je večina nasprotovala. Danes nihče v Britaniji noče iti nazaj v čase gospodarske stagnacije, ko reforme niso bile popularne. Včasih je že dovolj, da ena vplivna interesna skupina stopi na stran in se odpre za spremembe v prihodnosti.
Eno izmed vaših glavnih področij raziskovanja je področje trga dela. Deregulacija trga dela je izredno nepriljubljena v državah kot so Francija, Nemčija, Slovenija in Italija. Kakšne so po vašem mnenju posledice togega in neprožnega trga dela?
če obstaja kopica intervencij in posredovanj s strani države na trgu dela – visoki davki na ponudbo dela, regulacija najemanja in odpuščanja, javni monopoli in nevzdržni sistemi obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti – se bodo problemi pojavili in se začeli kopičiti prej ali slej. Nizka stopnja zaposlenosti, visoka brezposelnost in družbena izključenost posameznikov kot so mladi in imigranti so glavni učinki državnih intervencij. To je precej ironično, saj različne oblike intervencije žene skrb za dobrobit vseh.
V Sloveniji je koncentracija monopolne moči sindikatov zelo velika, kar je prineslo tipičen dvosektorski model zaposlitve in razbohoteno iskanje monopolnih rent na račun rasti produktivnosti. Kako torej omejiti monopolno moč sindikatov in zakaj menite, da sindikati nasprotujejo reformam z vsemi razpoložljivimi sredstvi?
Nisem sicer strokovnjak za analizo slovenskega trga dela in obnašanja slovenskih sindikatov, ampak v splošnem lahko podam komentar. Sindikati pogosto – a ne vedno – nasprotujejo reformam, ker so od države dobili posebne privilegije. Sindikati imajo moč, da zahtevajo podpis kolektivnih pogodb, izsilijo državne podpore za brezposelne itd. In reforme v smer večje prožnosti in fleksibilnosti so še kako pomembne in nadvse nujne. Sindikati pa želijo obdržati posebne privilegije kolikor dolgo je to mogoče.
Vendarle. Na kakšen način je preko reformnih procesov na trgu dela možno ohraniti zadovoljni obe strani? Torej tisto, ki reformira, in sindikate.
Sindikati običajno nasprotujejo liberalizaciji trga dela. Tvorijo ogrodje interesnih skupin. V državah kjer imajo visoko koncentrirano moč, pridobijo moč skupaj s kopico privilegijev od države kot je npr. kolektivno pogajanje in odločanje o pravilih najemanja in odpuščanja. Namen deregulacije ni opolnomočiti sindikatov, ampak opolnomočiti ljudi in delavce. To je eden izmed razlogov zakaj sindikati nasprotujejo reformi trga dela. Eden izmed načinov kako doseči ravnovesje je, da se sindikatom ponudi začasno kompenzacijo in oni v zameno za to ne nasprotujejo reformam. Seveda pa začasna kompenzacija nikakor ne sme biti argument za odpovedovanje bodočim reformam.
Po svetu so vaše knjige zelo popularne in dobro sprejete s strani bralcev in strokovnjakov. V vaši knjigi z naslovom »European Dawn« (Evropska zora) ste analizirali zahodnoevropske države in podali zaključek, da so radikalne ekonomske in strukturne reforme le še vprašanje časa. Zahodna Evropa sooča kopico strukturnih težav. Gospodarska rast je rahitična, odvisnost od socialnih transferjev raste, in famozna država blaginje ni sposobna odgovoriti na izzive staranja in tempirane demografske bombe. Kje po vašem mnenju ležijo razlogi za gospodarsko stagnacijo Zahodne Evrope?
Številni problemi izhajajo iz ideje, da bi morala država posredovati povsod v družbi, kjer je le-to mogoče. Zelo visoki davki vodijo k nizki gospodarski rasti, državne intervencije na trgu dela vodijo v brezposelnost, monopol države blaginje v zdravstvu pa vodi do slabe kakovosti in dolgih čakalnih vrst. Takšen nabor idej je zelo škodljiv in se v Zahodni Evropi nadaljuje vse od druge svetovne vojne naprej, ko je večina ljudi menila, da je centralno planiranje boljše od tržnega gospodarstva. Danes pa vemo, da temu ni tako.
Pred približno letom dni ste na konferenci, ki jo je organiziral ameriški think-thank Cato Institute, z naslovom »Ali bi morale biti ZDA bolj podobne Skandinaviji« jasno razložili kaj stoji za t.i. Skandinavskim modelom. Kot vemo, se je vaša domača država Švedska izkopala iz bede kmetijske samozadostne države in leta 1950 postala najbogatejša evropska država po BDP na prebivalca. Kaj se je zgodilo na Švedskem v letih od 1890-1950? Kaj je Švedski prineslo blaginjo?
Omenjena desetletja so bila fantastična zgodba o uspehu. Temelji švedskega gospodarskega uspeha so bili zgrajeni med letoma 1850 in 1860 z uvajanjem vrste gospodarskih reform. Ovire svobodni trgovini so bile odpravljene, poslovna svoboda in konkurenčne prednosti so dobile poln zagon. železnice so pripomogle k razvoju infrastrukture, širilo se je izobraževanje in finančni trgi so bili liberalizirani. Med tem časom je imela Švedska nižje davke kot pa je znašalo povprečje evropskih držav in ZDA. V letu 1950 je davčno breme znašalo 21 odstotkov BDP.
Po letu 1970, ni bilo nobeno izmed top deset švedskih podjetij, ki kotirajo na trgu vrednostnih papirjev, ustanovljeno. Švedska je tudi poznana po šestdesetletni neprekinjeni socialnodemokratski vladavini. Ekonomska politika Olofa Palmeja je konkurenčnost švedskega gospodarstva poskušala stimulirati z devalvacijo švedske krone, kar se je kasneje končalo v inflacijski spirali. Kaj je Švedsko pripeljalo do gospodarskih problemov v začetku devetdesetih let kot so visoka brezposelnost, visok javni dolg in zelo visoka inflacija?
Švedska je izkusila boleče ekonomske in družbene probleme od leta 1970 do vključno zgodnjih devetdesetih let. Razlog za dolgoročno stagnacijo je bila zgrešena ekonomska politika – visoki davki, nacionalizacija podjetij, Keynesianska politika in regulacija trga dela. V zadnjih petnajstih letih se je situacija izboljšala zaradi produktivnih gospodarskih in strukturnih reform ( reforme pokojninskega sistema, uvedbe voucherjev v izobraževalnem sistemu), ki so bile izvedene v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih.
Švedski politiki so izvedli serijo reform za stimulacijo gospodarske rasti in produktivnosti. Kateri so bili glavni koraki?
Švedska je postala eden izmed glavnih reformatorjev v zahodnem svetu. Med letoma 1985 in 2007, se je na lestvici ekonomske svobode dvignila iz 40. na 20. mesto na svetu. Produktni trgi so bili deregulirani, centralna banka je dobila neodvisnost, inflacija se je umirila, mejne davčne stopnje pa se zmanjšale, model osebne izbire pa je bil uveden na področju socialnega skrbstva. Švedska se je medtem postala polnopravna članica EU in izvedla reforme pokojninskega sistema.
Pogosto slišimo argumente, da mora družba ostati socialna država in se zato odpovedati reformam. Kako vidite razmerje med klasično-liberalno ekonomsko politiko in državo blaginje?
To je izredno pomembno vprašanje, ki je odvisno od večih razlag države blaginje in klasičnega liberalizma. Socialna država se je začela razraščati v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja in ni skladna z klasično-liberalnimi idejami. Takšna država blaginje je bila osnovana na ideji, da bi morala država upravljati gospodarstvo in razširiti svoj domet na človeška življenja. Klasični liberalizem temelji na ideji, da imajo ljudje osebno in ekonomsko svobodo in, da bi moralo gospodarstvo biti svobodno. Večina držav je reformirala omenjeni sistem države blaginje vključno z nekaterimi državami, ki imajo še vedno podoben model države blaginje, ampak so ga reformirale v precejšni meri. Zelo pogosta je bila deregulacija produktnih trgov. Te države imajo sedaj tako etatizem kot tudi individualno svobodo. Klasično liberalne ideje bi, ob uresničitvi, reformirale državo blaginje v precej bolj daljnosežno.
Veliko število držav je v okviru davčne reforme uvedlo enotno davčno stopnjo na osebni dohodek. Tudi davčne stopnje na dobiček in dohodek in pravnih oseb so se dramatično znižale in ustvarile učinek Lafferjeve krivulje. Sistemi enotne davčne stopnje in produktivna ekonomska politika so ustvarili vzhodnoevropske tigre kot sta Latvija in Estonija. Leta 1991 je Estonija kot prva med vzhodnoevropskimi državami uvedla nizko enotno davčno stopnjo na osebni dohodek. Kako vidite vlogo davkov?
Davčne stopnje morajo biti enotne, enostavnejše in nižje. Enotne in nizke davčne stopnje v državah srednje in vzhodne Evrope so to dosegle. Davkoplačevalci postajajo vse bolj mobilni in vemo, da so nizki in preprosti davki nezanemarljiva konkurenčna prednost. Ključno je, da države medsebojno tekmujejo z davčnimi stopnjami.
Katere države so reformirale najbolj?
Domala vse industrializirane države skupine OECD so sprostile trgovinske ovire in deregulirale produktne trge in makroekonomski okvir. Nekatere države pa so z reformami dosegle mnogo več. Tukaj mislim predvsem na Avstralijo, Novo Zelandijo, Estonijo, Slovaško, Švedsko, Irsko in Islandijo, ki so poučni primeri uvedbe gospodarskih in strukturnih reform.
Katere so glavne ovire uvedbi ekonomskih reform in kako se lahko voditelji in posamezniki borijo s statusem quo z namenom preprečitve stagnacije in epidemije nizke gospodarske rasti?
Ena ovira je izogibanje tveganja izgube podpore med volivci. Druga ovira so interesne skupine, tretja ovira je politični sistem in četrta ovira so mediji. Ekipa reformatorjev bo morala spoznati, da bodo naštete ovire vedno nasprotovale reformam. Reformatorji morajo na to biti pripravljeni. Vedeti morajo, da so volivci v vsaki državi podprli gospodarske in strukturne reforme. Politiki ne morejo le slediti logiki trendov javnega mnenja in se opirati nanj. Osredotočiti se morajo na dolgoročne rezultate, vztrajati in potem bodo zagotovo ponovno izvoljeni. Praktično vse vlade, ki so izvedle ekonomske reforme so bili ponovno izvoljene in zgodovina nanje glede kot na zmagovalce. Tudi kot posamezniki in zasebne organizacija lahko podpremo reforme ter nove ideje.
Katera država je po vašem mnenju z reformami dosegla največ?
Težko bi rekel, da je le ena država zmagovalec reform, ker so mnoge države uspešno reformirale na različnih področjih. Menim, da so najboljše rezultate in preoblikovanje dosegle države srednje in vzhodne Evrope. Tukaj mislim predvsem na Estonijo, ki je z reformami kot prva bivša komunistična država dosegla zavidljive uspehe.
Po vašem mnenju, kako lahko Slovenija kot post-komunistična država postane perspektivna in zgledna zgodba o uspehu primerljiva z državami kot so Švica, Islandija, Irska in Nova Zelandija?
Treba je poudariti, da je Slovenija v petnajstih letih prišla daleč. Pomembno je, da vaša država nadaljuje z gospodarskimi in strukturnimi reformami. Obstaja kopica problemov in svet se spreminja hitreje kot kdajkoli. Osredotočenje na davčno reformo, reformo trga dela in javne uprave je vitalnega pomena. Prepričan se, da Slovenija lahko postane ena izmed najbogatejših držav v parih desetletjih. Za ta dosežek pa je potrebno uspešno politično vodenje, ki si želi sprememb in obrniti stvari na bolje.
Avtor: Rok Spruk, revija Element
