Gost tokratne oddaje Dora - nedeljski pogovori je Andi Sobočan, najbolj prepoznaven cimbalist v Sloveniji in prejemnik prestižne nagrade Mestne občine Murska Sobota za življenjsko delo na področju kulture.
V pogovoru z Marjanom Doro je spregovoril o ljubezni do cimbal, svojem mentorju in življenjski poti.
Od manjših do večjih cimbal
Andi Sobočan je bil eden prvih cimbalistov v Sloveniji, učil se je od legendarnega Miška Baranje.
»Cimbale so bile v prvotni obliki dosti manjše, nosili so jih okoli vratu, nosili pa so različna imena. Nekateri so jim rekli oprsnica.
Potem so jih nadgradili, bile so večje, dal si jih lahko na mizo. Danes jih poznamo po imenu oprekelj.
Bile so zelo popularen inštrument, igrali so jih po raznih gradovih,« je pojasnil Sobočan.
Najbolj pogoste so v Prekmurju velike cimbale, ki jih je razvil Vencelj Jožef Šunda.
Zvok cimbal je bil poseben, božanstveni
Cimbale je, koj je dejal, spoznal v gostilni:
»Ko smo hodili s starši v Gostilno Baranja na koline, so vedno igrali cimbale. Lastnik gostilne je bil Miško Baranja.
Mene je privlačil ta zvok, bil je poseben, božanstveni. Privlačilo me je tudi, kako Miška prebira tiste note z rokami, kako zadane vsako struno.
Vedno sem govoril, da bi se rad to naučil, in nekje po letu in pol je Miška očetu rekel: 'Pripelji ga in bomo videli, če bo kaj iz njega.'«
Kot je pojasnil Sobočan, ga je Baranja sprva naučil igrati v drugem duru, kot je igral sam.
»Jaz igram tako, kot me je učil Miška«
Obstajajo različni način igranja cimbal, sam igra tako, kot ga je naučil Baranja:
»Madžari igrajo čisto drugače kot Čehi, Romuni pa igrajo zelo podobno kot Madžari. Tudi Slovaki igrajo drugače kot Madžari.
Igram tako, kot me je učil Miška, dodajam pa nekaj variacij iz Madžarske in Češke. Romi niso bili izobraženi, šli so se, kdo bo igral hitreje, niso gledali toliko na kvaliteto.«
Sobočan je v pogovoru razkril več o svoji karieri igranja cimbal, o duhovnem vodji uspehov, receptu za dolgo življenje in Marko bandi.
Več pa v pogovoru.
Starejše novice
