Gost tokratne oddaje Dora - nedeljski pogovori je dr. Janez Balažic, slovenski umetnostni zgodovinar, muzealec in urednik, rojen 21. avgusta 1958 v Murski Soboti.
V pogovoru je opisal svojo nenavadno pot do študija umetnostne zgodovine, saj je najprej obiskoval srednjo trgovsko šolo in kasneje delal v trgovini, preden se je odločil za študij.
»Situacija je bila takšna, da smo mogli čim prej priti do kruha, ves čas pa sem nekako tudi želel iti naprej študirati, ker pač to ni bilo dano. Ampak ko sem sam ozavestil, da lahko, sem se skozi zelo zanimive okoliščine približal temu in dobro leto in pol bral non stop samo o umetnosti,« je med drugim dejal.
Navdušenje nad umetnostjo so v njem vzbudile razstave in anonimnost galerij, kar mu je dalo občutek miru in kontemplacije.
Najprej kustos na Ptuju
Iz skromne delavske družine je torej moral hitro prevzeti odgovornost. Po končani srednji šoli je delal in študiral hkrati, kar mu je omogočilo, da se je pri 22 letih vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Njegovo diplomsko delo je bilo posvečeno freskam Janeza Akvile, pri čemer je veliko časa preživel v cerkvah in opazoval umetnine.
Leta 1997 je diplomiral, leta 2009 pa na ljubljanski Filozofski fakulteti tudi doktoriral z disertacijo o stenskem slikarstvu v dobi Luksemburžanov v zahodnem panonskem prostoru.
Svojo poklicno pot je začel kot kustos galerist v Pokrajinskem muzeju Ptuj, nato pa je med letoma 1989 in 2010 deloval kot kustos in muzejski svetovalec v Pokrajinskem muzeju Murska Sobota.
Leta 2010 je postal univerzitetni učitelj in predaval umetnostno zgodovino na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, kjer je ostal do upokojitve leta 2023.
O njegovem delu
Balažic se osredotoča na umetnost srednjega veka v srednji Evropi, zlasti na gotsko stensko slikarstvo, ter na umetnost 19. in 20. stoletja, muzeologijo in sodobno umetnost. Bil je pobudnik več strokovnih srečanj, urednik zbirke Monumenta Pannonica pri Pomurski založbi ter Zbornika soboškega muzeja.
V akademskem svetu se je posvetil raziskovanju srednjeveške umetnosti, še posebej fresk v Prekmurju.
Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim priznanje Evropskega muzejskega foruma za stalno razstavo Pokrajinskega muzeja Murska Sobota, priznanje Izidorja Cankarja za raziskave srednjeveškega slikarstva in za razstavni projekt 'Umetnine iz Prekmurja. Od romanike do modernizma' ter Valvasorjevo priznanje za stalno razstavo Pokrajinskega muzeja Murska Sobota in za občasno razstavo 'Umetnine iz Prekmurja'.
V pogovoru sta se z Doro dotaknila tudi njegovega odnosa do vere – kot otrok je obiskoval cerkev, kasneje pa se je oddaljil, čeprav krščansko umetnost in simboliko dobro razume.
»Če mi bo to uspelo, potem lahko v miru umrem«
Balažic je omenil tudi, da je kot umetnostni zgodovinar vedno spremljal sodobno umetnost, a je bil najbolj prepoznan po raziskovanju srednjega veka.
Z Doro sta razpravljala tudi o vlogi likovne umetnosti v javnem prostoru in o investicijah v kulturo, pri čemer je pokritiziral pomanjkanje dolgoročnega načrtovanja in nekatere slabo umeščene spomenike.
Dotaknil pa se je tudi izgube žene, novinarke Bernarde Balažic Peček, s katero ima dva otroka. Poudaril je, da mu je najpomembnejša naloga v življenju vzgoja otrok, kar je tudi njegova obljuba pokojni ženi.
»Če mi bo to uspelo, potem lahko v miru umrem,« je dejal o svojem velikem projektu - otrocih.
Več o tem, pa o življenju v Sebeborcih, kjer uživa v miru, knjigah in vrtu, ter tudi o svojem pogledu na slovensko kulturno in politično krajino, pa v pogovoru.
