Psihologinja o travmah ljudi na Goričkem: »Kako se bom iz tega rešil, kako bom ponovno zaživel«

Od silovitega neurja s točo, ki je pustošilo po severovzhodu Goričkega, mineva skoraj deset dni.

Neurja so najbolj prizadela občini Šalovci in Gornji Petrovci. Poškodovanih je bilo več kot 230 objektov, nekatere kmetijske površine pa so bile popolnoma uničene.

Domačini, civilna zaščita, gasilci, društva in posamezniki z regije in drugod so domačinom, ki so utrpeli škodo, nemudoma priskočili na pomoč.

A nekaterim je toča tako zelo uničila domove, da se vanje ne bodo mogli več vrniti.

Kako ta izkušnja vpliva na človeka? Kakšna čustva pridejo na plan in kako ta čustva obvladovati? O vsem tem smo se pogovarjali z mlado psihologinjo Laro Delić.

Boj in beg, nekateri v takih situacijah povsem otrpnejo

Ljudje so med neurjem s točo, ki je v premer merila tudi sedem centimetrov, doživljali intenzivne telesne in čustvene odzive, je pojasnila psihologinja.

»Med telesnimi sta značilna boj in beg, ali pa da ljudje 'zmrznejo'.

To spremlja povečan srčni utrip, napetost mišic, kar pa je bolj zanimivo, lahko pride do paničnega vedenja, nekoherentno se lahko izpostavijo nevarnosti, tekajo v napačno smer, hočejo rešiti pridelke in se izpostavljajo nevarnosti.«

V nekaterih primerih lahko pride do čiste otrplosti, ljudje pa zaradi tega ne morejo poskrbeti za lastno varnost.

Občutek izgube nadzora

V nekaterih primerih ljudje občutijo paniko, grozo, šok in strah za življenje, za bližnje ali pa za imetje.

»Prisoten je lahko občutek izgube nadzora,« je pojasnila Delić.

Ogromno je odvisno od preteklih izkušenj

Čustveni odzivi niso toliko povezani s starostjo, ampak bolj o interpretaciji preteklih izkušenj:

»Nekdo, ki je kaj podobnega doživel, si lahko razlaga, da je to dal že skozi in zmore tudi to situacijo. To bi bila zdrava predelava dogodka iz preteklosti. 

Kdo drug pa lahko odreagira čisto drugače, da nič več nima smisla, je prestrašen, anksiozen.«

Kako naprej?

Iz prvotnega, akutnega strahu, ljudje preidejo v fazo anksioze in tesnobe, strahu za prihodnost: »Kako bom, kako se bom iz tega rešil, kako bom ponovno zaživel.«

Delić je pojasnila, da sta v tem primeru ključna dva dejavnika:

»Ena je podpora širše skupnosti, ki se odzove, pomaga, priskoči na pomoč in dobimo občutek, da nismo sami. 

Druga pa je osebnostna čvrstost, da se ljudje prepričajo, da se lahko postavijo na noge, da zmorejo sami ali da si zmorejo poiskati pomoč.«

Mnogo je odvisno tudi od tega, kako odprti so ljudje za pomoč, je pojasnila in dodala, da je boljše poklicati za podporo, kot pa iti v umik ali osamitev.

»Močni čustveni odzivi ob večjih katastrofah so normalni«

V dneh po silovitem neurju je bilo mnogo govora o tem, da se nobeden od vidnejših predstavnikov vladne koalicije ni odpravil na ogled stanja na Goričko. 

Po besedah psihologinje so lahko taki obiski za ljudi ključnega pomena:

»Rekla bi, da je to pomembno. To je neko sporočilo 'vi ste pomembni, to, kar se je zgodilo je težka situacija, mislimo na vas, mislimo na rešitev za vas'.

Močni čustveni odzivi ob večjih katastrofah so normalni in pomembno je, da ljudje to vedo.«