Barbara Jambor: Moja duša kriči po ustvarjanju in svobodi

Njeno navdušenje nad ustvarjanjem sega vse v osnovnošolske klopi, njen najljubši predmet je bila likovna vzgoja. Po šoli je obiskovala likovni krožek, sanjala je o poklicu modne kreatorke in se na koncu vpisala v Srednjo poklicno in tehniško šolo v Murski Soboti, smer konfekcijski tehnik. Ob vikendih je obiskovala likovni tečaj akademskega slikarja Mirka Rajnarja, njene sanje pa so se po končani srednji šoli razblinile.

»Realnost se je vedno bolj oddaljevala od sanj in po končanem študiju sem postala birokrat, diplomirana upravna organizatorka, papirni molj, moja duša pa je kričala po ustvarjanju in svobodi. V času študija je bila namesto učenja moja prioriteta risanje in poslušanje glasbe, zaradi česar je trpel študijski uspeh. Tako je moje risanje za nekaj let ugasnilo, vendar je bila želja premočna … in prišle so Ptičje Kokoške.«

Navdih za ime zamjavkala mačka

Vse se je začelo pri živalih, natančneje mačkah, s katerimi  je odraščala. Barbara je namreč velika ljubica živali. Navdih za naziv znamke je našla pri njihovi 19-letni, sedaj žal že pokojni muci, ki je, bi lahko kar rekli »pela«, saj je njeno mijavkanje »Meomeo« bilo na koncu slišati kot »Helooou, helooou«, s čimer jih je seveda neizmerno zabavala.

Vsaka Ptičja kokoška je unikat

 »Ptičke so me s svojo majhnostjo, prisrčnostjo in nežnostjo navdušile – Ptičje Kokoške, kot jih sama imenujem, sem naredila drzne. Na začetku čisto preproste, sčasoma pa z vedno več dodatki, ki so na koncu kot celota, povedali zgodbo. Tako so nastale tematske ptičke v katerih sem upala, da se posameznica »najde«. Nastale so verižice, broške in uhani, nekje globoko pa se še skriva želja po nečem več in drugačnem.« Barbara se nikoli ne ustavi, vedno dela nove ptičke, z novo tematiko. To jo motivira in ji daje zagon za naprej. Ubija jo monotonost in ponavljanje enega ter istega, izdelava pa vzame veliko energije in veliko časa, zato svoje delo ceni. 

»Naj živijo osemdeseta« 

Barbara je velik nostalgik, zato je pred kratkim na Facebooku ustanovila skupnost »Naj živijo osemdeseta«: »Vedno sem s težkim srcem oddala svoje stvari oziroma jih nisem, saj je moja trma premočna, zato sem jih raje shranjevala na podstrešju. Ena izmed mojih strasti je tudi fotografija, zato rada pobrskam po podstrešju, poiščem »retro zadeve« in jih ovekovečim, se spomnim brezskrbnih otroških dni, risank ob katerih smo odraščali, druženja, kar v meni prebudi veliko nostalgije.«

V času kapitalizma, neenakosti in rivalstva ter podlosti, se mi zdi, da se veliko ljudi rado zateče k spominom na osemdeseta leta, zato sem se odločila, da si jih delimo in si vsaj tako polepšamo »pokvarjene« dni. Kot pravijo »Spominov nam ne morejo vzeti«. In moji so lepi.

Trenutne razmere neprijazne za ustvarjalce

Večina ustvarjalcev si želi, da bi hobi postal stalna zaposlitev. Vendar pa žal trenutne razmere v Sloveniji tega ne dopuščajo. Edina svetla točka so sami ustvarjalci, trgovinice z unikatnimi izdelki, organizatorji raznih umetniških sejmov in tisti posamezniki, ki to cenijo ter podpirajo. Barbara meni, da ob tovrstni dejavnosti lahko uspe le tisti, ki ima zares  voljo, motivacijo in veliko izvirnosti. Žal pa je Slovenija majhna dežela in se velikokrat pojavljajo tudi kopije izdelkov: »Vendar moraš ostati zvest sam sebi in ne izgubiti rdeče niti svoje znamke, ter ohraniti izvirnost.« Bralcem Sobotainfo sporoča, naj ostanejo zvesti sami sebi in naj ne bodo zavistni.

Foto: Martina Žilavec, MeoMeo's Creation