Te zanima, kdaj se je zgodil prvi skok s padalom iz letala?

Tako je kapitan Albert Berry na današnji dan leta 1912 kot prvi človek skočil iz letala. Poleg njega se še omenja Grant Morton, kateri je nekaj mesecev kasneje tako bil drugi človek, kateri je skočil s padalom iz letala. Danes spada padalstvo v zelo priljubljen šport. Z njim se ukvarjajo profesionalno in tudi rekreativno. Berry je skočil iz višine 457 m, kar je takrat pomenilo dosti. Padalo je bilo dolgo 11 metrov, pilot letala je bil Tony Jannus, kraj dogodka pa Jefferson Barracks, Missouri.

Padalo, katerega je uporabil Albert Berry pri skoku, bi naj tako bila vreča s kupolo, katera je bila pritrjena na letalsko krilo, padalec pa je bil pripet z dolgo vrvjo na vrvice padala. Teža padajočega telesa je kupolo izvlekla iz vreče, zrak je kupolo zaprl in padalo se je odprlo. Tako vsaj poroča padalsko društvo Demoteam v svojem priročniku o teoretičnih osnovah padalstva skozi zgodovino.

Padalo v nahrbtniku, kakršnega poznamo danes, pa je leta 1913 izumil nemški konstruktor Heinecke. Tako je odkril način odpiranja padala s statično linijo. Vrečo s kupolo je spravil v nahrbtnik, vrh kupole pa je s statično linijo pritrdil na letalo. Ko je padalec odskočil, je statična linija izvlekla kupolo in vrvi iz nahrbtnika. Ta način, kot ga je iznašel omenjeni Heinecke, se še danes uporablja za šolanje učencev in padalske desante. Seveda so leta prinesla izboljšave in tako danes poznamo že zelo dovršene tehnike padal in s tem povezanega padalstva.

Začetki padalstva še bolj zabavni

V naslednjih vrsticah prilagam del teksta iz omenjenega priročnika teoretičnih osnov padalstva, kateri opisuje kronologijo nastanka padalstva oz. njegovih začetkov.

Že stari narodi so očitno poznali princip zračnega upora, verjetno iz vsakdanjega življenja. Vsaj tako nam izpričujejo stare kronike. Zgodovina padalstva se je pričela že davno prej, preden je človek pričel z osvajanjem neba.

Kitajski cesar Shun (2258 - 2208 pr. n. št.) naj bi bil prvi padalec, ker se je z dvema sončnikoma v roki pognal z visokega stolpa. O uspešnosti tega skoka nam kronike ne poročajo.

Znanstveni poizkusi so se pričeli v renesansi.

Leonardo da Vinci je leta 1495 skiciral piramido iz platna z lesenim ogrodjem, površine 9 m2 . Padalec se oprijema petih vrvi; štirih z vsakega vogala, peta pa gre iz vrha piramide. Leonardo sam ni skočil, ni pa tudi dokazano, da mu je uspelo koga prepričati da poiskusi.

Dubrovčan Fausto Vrančič je skiciral in skonstruiral padalo leta 1617 in ga poimenoval >Homo Volans< - Leteči človek. Z njim je tudi skočil z zvonika v Benetkah in srečno pristal.

Po izumu toplozračnega balona, pa se kmalu pojavi tudi prvi pravi padalec in sicer je bil to Andre Jaques Garnerin. Zgodovinski dan je bil 22.10.1797 ob 17.28 popoldne v Park de Monceau v Parizu. Garnerin je imel kupolo brez trdnega ogrodja, vrh je pritrdil na balon. Pod kupolo padala je bila košara. Na višini 700 m je prerezal vrv, ki je držala vrh kupole z balonom. Po divjem zibanju (ker je zrak uhajal izpod robov kupole) je nepoškodovan pristal med zaprepaščeno množico. Le ta mu je potem v navdušenju padalo raztrgala na koščke.

Princip Garnerinove okrogle kupole je ostal enak vse do današnjih dni, le da so kasneje pričeli njen vrh izrezovati luknje za odtok zraka, kar je omogočalo enakomernejše spuščanje.

Padalstvo je v takšni obliki, kot ga je prikazal Francoz ostalo še vse 19. Stoletje. Pojavili so se padalci artisti, ki so navduševali množice ob različnih priložnostih. Sčasoma so pričeli kupolo padala spravljati v posebne vreče pritrjene na košaro balona. Padec telesa je kupolo izvlekel iz vreče. Izumili so tudi pasove za telo, saj so se prej padalci držali trapezov na koncu vrvi

V prvi svetovni vojni so piloti padala pričeli nosili zaradi velikih izgub šele proti koncu vojne, vseskozi so jih imeli le člani posadk opazovalnih balonov. Nošenje padala naj bi po takratnem mnenju zniževalo bojevitost pilotov, saj so s padalom imeli možnost boj predčasno zapustiti, čeprav je bil način reševanja iz letala s padalom v praksi že razvit. Primeri nefunkcioniranja padala pa so bili že takrat - kot je zapisal neki novinar - začudujoče redki. Ni bil pa v tistem času še znan princip odpiranja padala z zadrževanjem prostega pada. Iznašel ga je leta 1919 Američan Leslie Irvin. Na vrh kupole je pritrdil majhno padalce, sestavljeno iz spiralne vzmeti oblečene v propustno blago. Stlačil ga je skupaj s kupolo v nahrbtnik, ki je bil sestavljen iz dveh delov. V sredini je obe polovici skupaj držala dolga vrvica, ki je imala na koncu obroček. S potegom potezne vrvice (rip-cord) je padalec sprostil obe polovici nahrbtnika. Ko sta se razprli, je vzmetno padalce skočilo iz nahrbtnika. Zračni upor ga je skupaj s kupolo ponesel nazgor, vanjo je udaril zrak in jo odprl. Lahko si mislimo, da so bila takšna odpiranja padala za padalca zelo boleča. Irvin sam je padalo preizkusil tako, da se je z višine 450 m pognal iz letala v globino. Zelo pogumen skok, če vemo, da je takrat veljalo prepričanje, da človek prostega pada ne more preživeti. V prostem padu naj ne bi mogel dihati, poleg tega pa bi zaradi gravitacije še omedlel. Dejstvo je, da je Irvin pod kupolo padala omedlel; vendar le zaradi strahu in napetosti. Irvinovo podjetje IRVINE Chute je postalo pojem za padala v 20, 30 in 40 letih. Že leta 1930 je Nemec Richard Kohnke skočil z višine 7800 m in prosto padal 142 sekund. Padalstvo se je pričelo razvijati.

Okrogla padala v uporabi od 30-tih do 60-tih let.

Višek razvoja okroglih padal je bilo padalo Para Commander in njegove izvedenke pri nas znano pod imenom PS-06 proizvajalca Kluz iz Beograda.

Revolucijo v padalstvu je prineslo padalo v obliki krila (t.i. para-plane). Delujejo na principu zračnega vzgona in ne več upora, kot okrogla. Je zanesljivejše in zmogljivejše od okroglih padal in jih je v 70-tih in 80-tih letih povsem izrinilo iz uporabe. Okrogla padala se danes uporabljajo le še kot desantna, pilotska reševalna, transportna in zaviralna padala.

Sprva še nezanesljiva s predolgimi vrvicami, kaj kmalu pa so že dobila današnjo obliko

Padalstvo v Sloveniji

Za prvi skok na področju Slovenije velja skok nekega češkega artista v Stožicah v Ljubljani leta 1903.. Ker se mu balon ni hotel dvigniti višje, je skočil kar s tridesetih metrov in si polomil obe nogi.Bilo je še nekaj skokov pred drugo vojno, predvsem padalcev ekshibicionistov, in vojnih pilotov, vendar pa se je pravo padalstvo začelo leta 1947 v okviru novo ustanovljenih aeroklubov pod okriljem zvezne komisije Tehnika in šport. Ti novi klubi so bili v Ljubljani, Mariboru, Celju, Postojni in na Jesenicah. Prvo republiško šolanje je bilo organizirano Septembra 1947 v Ribnici, Oktobra pa v Lescah. Značilno za tiste čase je, da se je razmeroma veliko kandidatov udeležilo pripravljalnih tečajev in opravilo en skok, le redkim pa je bila dana možnost skakati naprej. Približno takšen način skakanja se je obdržal v Sloveniji do pred kratkim.

Padalstvo je tako danes zelo razširjeno po celem svetu, žal pa se dogaja tudi precej nesreč, tudi s smrtnim izzidom.

Jernej Flisar