Barack Obama: »Spremenili bomo Ameriko in spremenili bomo svet!«
The Independent: »… we should be under no illusions … America will still have the president that will put America first.«
Spoštovani, ali lahko nekoliko dežujem na parado pravkar resetiranega navdušenja nad novo Ameriko in na vzneseno mantro »upanje… zaupanje… upanje«? Preden Dušan Jovanovi? zaprosi za ameriško državljanstvo in preden Marcel Štefančič jr. vpraša, kdaj bo končno predsednik Slovenije postal črnec?
Medijsko maziljenje Baracka Husseina Obame se je začelo tako promptno, kot bi bilo orkestrirano. »Svetovna javnost« je bila satelitsko instantno poučena o zgodovinskosti dogodka za ZDA (Condoleezza je že pozabljena), »novega poglavja«, »prepričljive zmage upanja in spremembe« itd. No, prepričljivo je bilo le elektorsko razmerje - 338 :156, »popular vote« pa ne - tu je bilo razmerje tesno, le 51,3 : 47,5 %, in to kljub »nepopularni« iraški vojni, najbolj nepopularnem republikanskem predsedniku v zgodovini javnomnenjskih anket in ob »največji gospodarski krizi od velike depresije«?! Pravzaprav šokantno.
Kaj to pomeni? Med drugim to, da je skoraj polovica Američanov prej ko slej »nepripravljena na spremembe« in razume stvari krepko drugače kot druga polovica. Ker pa je med njimi velikanska večina »bogatih in močnih«, lahko logično sklepamo, da ta skoraj-polovica sprememb preprosto ne potrebuje, se jih boji, si jih ne želi itd., četudi ne gre za noben »neosocializem«, kot se je malce utrgalo Dejanu Kovaču v Dnevniku, ampak morda za zelo blago obliko evropske »socialne države« petdeset let pozneje, pa za nekaj keynesijanstva (morda).
To pa pomeni tudi, da bo odpor velik – kolikor bo res potreben, kajti Obama, je obredno, a tudi prepričano obljubil, da bo »predsednik vseh Američanov«, povrh pa naj bi po prvih informacijah tudi v vlado pritegnil republikance – sedanjega obrambnega ministra, bivšega predsedniškega kandidata Mitta Romneya morda za finančnega ministra, in menda celo Arnieja Terminatorja, ki se mu je še dan pred volitvami tako simpatično posmehoval! Z našim Borutom (Pahorjem) se bosta gotovo dobro razumela.
Pa tudi njegov najbolj »socialistični« ukrep- zdravstveno zavarovanje za vse, bo verjetno precej bolj skladen z ameriškimi svobodno-tržnimi vrednotami kot s kako evropsko solidarnostjo in vzajemnostjo - Michael Moore, avtor dokumentarca o ameriškem zdravstvu (37. na svetu), je že izrazil pomisleke (a seveda tudi podprl Obamo). Novi predsednik je seveda tudi povsem normalen pristaš »svobodnega trga«, o njegovih ekonomskih svetovalcih pa je Naomi Klein na svoji spletni strani napisala tekst »Obama’s Chicago Boys« (Mladina ga ni opazila). Od vseh ameriških političnih komentarjev in projekcij , kaj in kako bi moral predsednik Obama ravnati spričo gospodarske krize, sem slišal le poudariti, da bi moral novi ameriški predsednik odločno pozvati Američane k varčevanju, h koncu razsipnosti in življenja preko plačilnih zmožnosti – to je bil zunanjepolitični stari maček Zbigniew Brzezinski. No, tudi kak Stiglitz pa Soros sta najbrž takega mnenja; a oni so ameriški »high street« marginalci.
Ta nasvet je torej racionalen, a za sedanjo Ameriko verjetno neuporaben, saj predstavlja potrošnja prebivalstva 70% ameriškega gospodarstva ( izvoz v ZDA le 10% evropskega gospodarstva), in je njegov »motor«, da Kitajske itd. ne omenjam. Američani - 4 % človeštva - še vedno porabijo 25 % svetovne nafte – Obama ni najavil ali jih začel pripravljati na trajno dražjo nafto , ampak je govoril le o večji energetski neodvisnosti - vključno s povečanjem proizvodnje etanola, kar bo najbrž še povečalo svetovne cene hrane. Amerika proizvede 20 % toplogrednih plinov; no, Kyoto bo Obama verjetno podpisal, saj je itak že passe. Američani praktično ne varčujejo, ampak živijo od kreditov; država pa si mora za servisiranje svojega dolga in javne porabe vsak dan sposoditi 4 milijarde dolarjev - 3 milijarde evrov; itd.
Skratka: sedanji ameriški način življenja je kot vzorec za cel svet nevzdržen; »ameriške sanje« z »demokracijo« vred pa so za Iračane, Palestince, Afganistance, zapornike Guantanama in še koga postale mora, za mnoge druge pa sinonim za dominacije vseh vrst, kajti del ameriški svetovnih sanj je tudi vojaški koncept »full spectrum dominance« z militarizacijo vesolja, pa z več kot 700 vojaških oporišč po vsem svetu (od tega 36 velikih, kar je enako število, kot je bilo število velikih vojaških baz rimskega in britanskega imperija (glej: Chalmers Johnson: »Nemesis-The Last Days Of The American Republic«). Koliko jih bo Obama zaprl v času gospodarske krize? Kako bo ukrojil vojaški proračun »v času vojne« in gospodarske krize? Bo končal »vojno proti terorju« in jo spremenil v »redarstveno«-politično operacijo? O tem nismo v predvolilni kampanji nič slišali - »tako kot v kampanjah bratov Kennedy nismo nič slišali o …, potem pa sta …«; no, tega pa raje nisem rekel, malo vraževernosti ne bo škodilo.
Mi tule v evro-atlantskem protektoratu se bomo morali od ameriških sanj še nekaj časa zadovoljiti s Hollywoodom, ipodi, videoigrami, Googlom , terenci in McDonaldsom, pa našimi NATO-četami na »mirotvornih« sprehodih po tistih vse manjših delih Afganistana, kjer ne operirajo Angloameričani. A slednje se bo kmalu spremenilo, kajti Afganistan pa še pakistanska mejna ozemlja naj bi postala prava fronta »vojne proti terorju«, lahko tudi brez pakistanskega privoljenja. Sicer bo Obama multirateralen in se bo posvetoval z zavezniki, a ti bodo itak podobnega mišljenja - EU bo instantno padla na njegov šarm kot pokesana hetera, ki se vsem svojim posebnostim navkljub zaveda, da še vedno potrebuje močnega zvodnika, sori, zaščitnika. Obljubo o umiku iz Iraka v 16 mesecih je Obama na koncu že omilil s kvalifikacijo« v »razumnem roku«; podobno je storil z »brezpogojnimi pogajanji« z Iranom, brez soglasja židovskega lobija in AIPAC-a pa itak noben ameriški predsednik ne more biti izvoljen; Palestinci bodo čakali na svojo državo, dokler pekel ne bo zmrznil.
Da so stvari tozadevno jasne, je v volilnem studiu BBC poskrbel »liberalec« in TV news-anchor Ted Koppel, in zelo državotvorno za novinarja opozoril na »strateški pomen bližnjevzhodne nafte za ameriško, evropsko in japonsko gospodarstvo«: Američani vojaško ne bodo šli iz regije še sto let, Obama gor ali dol. Mimogrede: naša ljuba BBC je v volilnem jutru v javljanju iz Bagdada takoj objavila »mnenja mnogih Iračanov« - seveda ne zvemo, katerih - da prehiter odhod Američanov iz Iraka ne bi bil dober. Skratka - Bush- Clintonova dediščina - ekonomska in zunanjepolitična - bo »yes we can« spremembam postavila zelo tesne meje, tudi če bo njegov elan nedotaknjen zdržal prvo trčenje z realnostjo.
Ja ja, seveda, boste rekli, saj to vse vemo, ampak je pa le bolje, da ni zmagal McCain, saj bi bilo z njim dosti slabše? Najbrž res, a to velja bolj za »dom« kot za »svet«, ker si večjih vojaških avantur in izvoza demokracije na tankih Amerika pač materialno ne moralno ne more privoščiti. In prav zato se ne morem znebiti grde misli, da bi si ameriška družba - pa ne le ona skoraj-polovica, ki ni volila Obame, ampak vsa tista, ki ni še v resnici dojela, kaj vse počneta njena zunanja politika in njen materialni način življenja svetu, morda zaslužila še malo tršo lekcijo o nevzdržnosti »american way« v štirih letih McCaina (ali pa enem letu McCaina in treh Sarah Palin). Kar poglejmo - Wall Street že spet veselo drvi navzgor, še malo, pa bo tako, kot da se ni nič zgodilo. Banke celo že načrtujejo delitev davkoplačevalskega denarja svojim delničarjem! Pa je bil, kot smo slišali, Obama zadnje tedne ves čas na telefonu s Henryjem Paulsonom. (Mimogrede - menda tudi naš bodoči finančni minister Franci Križanič meni, da finančna kriza sploh ni tako huda). Kot da bi šele dosti hujša zaostritev razmer brez obamovskega »upanja« lahko prinesla pravo »vseljudsko«, ne le East/West-Coast elitno ozavedenje in prevrednotenje vrednot. Morda.
Tako pa se lahko zgodi, da bo Obamovo predsedovanje - če ne bo samo zaostrilo krize - le ponovitev velike kennedijanske iluzije »ne vprašaj, kaj lahko država stori zate …«, z ohranitvijo vseh free-market ideologemov in dvoličnostmi in samoumevnostmi globalne dominacije, osvajanja in osvobajanja demokracije za ameriške korporacije in vnovičnega »vodenja svobodnega sveta«: ja, to hladno-vojno krilatico še kar uporabljajo, pa ne Putin — glej zadnji Economist, četudi malce diši po cesarjevih novih oblačilih in zarotitvenem obrazcu. Obljuba, da bo »spremenil Ameriko in svet« in »postavil Ameriko na prvo mesto« pa se kar ponuja terminalno lampedusovski strategiji (več o tem: I. Wallerstein - »Utopistike«): spreminjal bo vse, da se nič ne bi spremenilo, svet bo spreminjal tako in zato, da bo Amerika še najprej prva, največja in najmočnejša. V tej temeljni »nezavedni« ideološko-vrednostni premisi se Obama najbrž razlikuje od neokonov manj, kot bodo priznali njegovi fani.
No, no, je že dobro, porečete – a vsa negativnost in kritizerstvo ne moreta zanikati dejstva, da je Obama drugačen, prelomen, boljši; da je milijonom Američanov, Afričanov in sploh vsem ljudem dobre volje po vsem svetu prinesel nekaj, česar že dolgo ni bilo v Beli hiši in kar predstavlja velik psihološki kapital za drugačno prihodnost sveta; skratka: upanje, upanje, Pogum za upanje. »It’s hope, stupid.«
Ok, vdam se. Nekoga moraš imeti rad, kot poje popefka, sploh če si doma v evropski »dolini miru«, ki komaj ve , kaj hoče in kam gre: če se Američani lahko korenito spremenijo, se bomo Evropejci toliko lažje. A vendar ne bom pozabil Lublanskih psov realističnega nihilizma iz naših časov »upanja«: »upanje še ‘mam, a se poserjem nanj«.
Avtor: Igor Vidmar, razgledi.net
Povezava do orginalne novice.
