Nedavno je bil objavljen in zaključen razpis o iskanju novega logotipa in slogana slovenske države. Pred tem se je država v tujini predstavljala s kombinacijo lipovega lista in cvetja, ki ga je spremljal slogan »Slovenija, moja dežela«. Vendar so se v javnosti začeli pojavljati kritični komentarji, da ta logotip in slogan veliko bolj privlači Slovence kot tujce. Nova podoba naj bi privabljala predvsem tuje turiste, zato se z noviteto v prvi vrsti mora identificirati tujec, ki države še ne pozna podrobno, ga pa vseeno pritegne.
Takoj po objavi zmagovalnega logotipa, predvsem pa slogana »I feel Slovenia«, so se v medijih začele vrstiti izjave strokovnjakov za oblikovanje. Osnovna kritika je bila namenjena načinu izpeljave razpisa. Vlada se je pri pripravi razpisa domnevno premalo opirala na strokovno mnenje in zaradi tega je rezultat takšen kot je – slab. Te kritike so prihajale od posamičnih, osamljenih strokovnjakov. Pred nekaj dnevi pa se je Društvo oblikovalcev Slovenije le uspelo bolj resno organizirati in javnosti predstaviti neko skupno stališče o načinu izbora najustreznejše likovne prezentacije Slovenije v svetu. Na okrogli mizi, odprti za vse novinarje, so izpostavili tudi zelo jasne podobnosti izbranega slovenskega logotipa z uveljavljenim Slovaškim. Tudi pri sloganu so v DOS-u poudarili očitne podobnosti. Eden udeležencev okrogle mize, drugače tudi član omenjenega društva, je za televizijo takole komentiral prezirljiv odnos vlade do mnenja strokovnih avtoritet na področju oblikovanja: »Nemogoče je izpeljati razpis o novem državnem logotipu in sloganu brez udeležbe strokovnjakov na tem področju. To bi bilo približno tako, kot če bi jaz lahko jutri operiral v Kliničnem centru samo zato, ker se mi zazdi, da bi tega bil zmožen.« Takšno stališče pa poleg omenjenega neskladja okrog izbora zmagovalca odpre tudi drugo, bolj zanimivo vprašanje. V tej ponesrečeni primerjavi je namreč izenačena neka kvalifikacija s potencialno usodnimi posledicami za udeležence na eni strani in estetskimi, simbolnimi ter smiselnimi veščinami šolanega oblikovalca na drugi.
Kdo opravlja delo kirurga v Kliničnem centru? Nekdo, ki je del svojega življenja posvetil seznanjanju z razmeroma dobro pojasnjenimi vzroki in posledicami določenih potez po in v telesu bolnika. Nič kaj bistveno drugačnega ni pri oblikovalcu, ki je recimo končal Akademijo za likovno umetnost. S to razliko, da napačna poteza s skalpelom v nepravem predelu telesa lahko pomeni izgubo življenja. Napačna poteza s svinčnikom pa lahko pomeni kvečjemu slabše opravljen izpit, neprijetno oceno s strani likovnih kritikov ali pa celo pohvale za drznost in celo zametek nove oblikovalske paradigme. Jasno je seveda, da je takšen relativizem, znan predvsem za umetnost in družboslovje, mogoče očitati tudi medicini. Obstaja nešteto dokumentiranih primerov, ko je v praksi prišlo do presenetljivih okrevanj ali poslabšanj, ki se teoretično ne bi smele ali ne bi mogle zgoditi. Tak primer, kjer želja po ozdravitvi diktira skoraj vsem vpletenim biološkim mehanizmom, je učinek placeba. Prav zaradi njega je metoda zdravljenja, s katero recimo razpolaga vrač v plemenskih skupnostih (in sodobni zdravilci), tako učinkovita. Tudi primeri tako imenovane fantomske nosečnosti, v kateri lastna želja po otroku žensko telo preoblikuje do te mere, da je brez uporabe ultrazvoka nemogoče odkriti, ali se v maternici nahaja otrok, so zgovorni sami po sebi. Takšni nosečnici, ki se danes v nerazvitem svetu pojavi na vsakih 10.000 rojstev, se baje poveča oprsje, izgine menstruacija in pojavijo bolečine v želodcu. Telo simulira celotni potek nosečnosti.
Vendar ima argument relativnosti svoje omejitve. Mogoče je sicer postavljati pod vprašaj vsa znanstvena dognanja, jih je pa nemogoče zavrniti izključno z argumentom relativnosti. Obstajajo področja znanstvenega proučevanja, ki jim načelo relativnosti ne more do živega. če je nekdo zbolel za rakom in je njegova bolezen napredovala v končni stadij, se je nemogoče ozdraviti samo s pomočjo zavesti. Tudi če oseba odmisli bolezen in prezira njene simptome, to še ne pomeni, da bolezni ni. Tega ni zmožen noben predsednik države. Veliko je v glavi, ne pa vse. Zaenkrat je najbolj presenetljiv podatek iz področja kancerogenih tkiv ta, da je s pomočjo želje po ozdravitvi mogoče zavirati ali odpraviti manjša rakavega tkiva. Kar je veliko za znanost, še več pa za bolnika.
In kaj ima to opraviti z nedavnim izborom novega slovenskega logotipa? Področje oblikovanja in umetnosti nasploh ne pozna zakonitostih po vzgledu anorganskega sveta iz naravoslovja. V tem primeru gre zgodovinsko gledano za sistematično nizanje preteklih kulturnih inovacij v smiselni sistem znanja ali bolje rečeno vedenja. Institucije, kot je Akademija za likovno umetnost, proizvajajo nove generacije obrtnikov, ki so vešči svoje dejavnosti, kritiki pa njihovo delo javno vrednotijo in ocenjujejo. če kje, potem prav na področju umetnosti in zato tudi oblikovanja obvelja načelo radikalne relativnosti. Izzvana stroka bi na tem mestu lahko dodala naslednji argument proti: nekatere zakonitosti pa vendar ni mogoče popolnoma relativizirati. Tak primer je recimo razmerje zlatega reza. Ta naj bi se nahajal tudi v naravnih kompozicijah – zgradbi rož, dreves in listov. Potemtakem zlati rez ni poljubno določen, ampak je preslikava naravnega reda. Seveda vse to drži. Obstajajo zakonitosti v oblikovanju, ki so manj poljubne. Kar pa še ne pomeni, da je logotip, ki je oblikovan v skladu z vsemi oblikovalskimi zakonitostmi, bolj primeren za predstavljanje Slovenije v svetu kot tisti, ki to ni. Pri izboru, kateri simbol je bolj ali manj ustrezen za predstavitev neke države v svetu, je oblikovalec »s certifikatom« enako (ne)kompetenten kot vsak drug državljan Slovenije.
Upor Društva oblikovalcev Slovenije proti izbranemu logotipu je tako upravičen le delno. Kar lahko predlaga, je uskladitev novega logotipa z uveljavljenimi oblikovalskimi zakonitostmi. Nikakor pa ne more predlagati novega logotipa zato, ker bi bolje predstavljal Slovenijo. Tako je pritožba nehote odprla tudi vprašanje kompetentnosti določene profesionalne srenje in smiselnosti profesionalizacije estetskih preferenc. Na koncu postane jasno, da je nastali spor okoli zmagovalnega logotipa nastal zaradi enačenja dveh drugačnih vprašanj: »Ali je logotip oblikovalsko sporen?« in »Ali oblikovalsko sporen logotip lahko predstavlja Slovenijo?«
