Jeza ob podražitvi ne upravičuje panike
Bodimo iskreni – ni študenta, ki bi bil zaradi podražitve srečen. Da bi vsi radi jedli kar najceneje, je popolnoma normalno. A jeza ob podražitvi še ne upravičuje trditev o množicah obubožanih študentov, ki so se znašli na robu preživetja, in razglašanja alarmantnih razmer. Navsezadnje bi sploh bilo škoda, da bi nakup bonov bojkotirali. Bojkot kot legitimno demokratično obliko sicer spoštujem, a se s tokratnim pač ne strinjam.
Študentom ni treba jesti pri najdražjih ponudnikih
Poglejmo razloge in dejstva, ki jih ne boste pogosto slišali iz ust študentov ali volivcev boječih se politikov. Niso se podražili vsi boni oziroma so se boni podražili zgolj minimalno. Predvsem v študentskih menzah so cene ostale nizke. Študentom ni treba jesti pri najdražjih in najbolj luksuznih ponudnikih, kot je na primer Da Bu Da (prej 3,6 evra zdaj 4,47). Zanimiv je tudi podatek iz Financ: »Minister ob tem poudarja, da je pregled novih cen pokazal, da 80 odstotkov ponudnikov študentske prehrane ponuja obrok hrane po ceni do treh evrov.«
Dve kavi, pivo ali zavojček cigaret = cenejši bon
če ocenjujemo stroške povprečnega dviga cen študentskih bonov, ti znašajo približno 15 evrov na mesec, če na bone jemo prav vsak dan (okrog 21-krat na mesec). To povišanje lahko zelo prizadene najranljivejše skupine študentov. A vendar za določeno skupino študentov, ki se prav tako pritožuje nad cenami bonov, ta znesek pomeni drobiž. Za ilustracijo poglejmo nekaj študentom dobro poznanih stroškov. V Ljubljani za dve kavi, pivo ali zavojček cigaret odštejemo toliko kot za kakšen malo cenejši bon. Na povprečnem študentskem žuru pa zlahka zapravimo 15 evrov in več, kolikor znaša povprečen dvig mesečnih stroškov za bone.
V menzah je ceneje, konkurenca še vedno velika
Vlada je že povedala, da zvišanja subvencije za posamezen bon ne bo odobrila, prav tako ne bo možno ponovno izvesti razpisa. Katere rešitve torej lahko študentu prihranijo kak evro več in katerih rešitev naj se loti država, da bo študentom lažje? Najprej je treba izpostaviti prehranjevanje v menzah, ki so v bližini fakultet. Le-te so z najemom prostora ponavadi zavezane k dokaj nizkim cenam študentskih bonov. Druga rešitev, ki je v domeni države, je vzpostavitev učinkovitega in poštenega štipendiranja, s čimer lahko omili težave predvsem najbolj ranljivih skupin študentov (pri čemer je absurdno, da sta, če oba študirata v Ljubljani, prekmurski in ljubljanski študent izenačena; slednji se prehranjuje večinoma doma in mu študentski boni pomenijo zgolj luksuz). Študentom poleg kuhanja doma še vedno preostane izbiranje cenejših bonov med pestro konkurenco ponudnikov. Za slabe tri evre namreč študent še vedno lahko zaužije kakovosten obrok.
Država ne bi smela podpirati nezdrave hrane
Pri razpisu je država v ceno že posegla na zadosten način. Za vsak bon prispeva subvencijo in prav tako določa gibljivo zgornjo mejo cene kosila. Bi pa morala država v študentsko prehrano poseči na način, da bi manj vzpodbujala (z omejitvijo števila bonov) ali celo ukinila subvencioniranje hitre prehrane, in tako skušala zagotoviti bolj zdravo prehano za študente, saj se škoda tovrstnih socialnih transferjev potem odraža v zdravstvenih transferjih. Prav tako je kot ena redkih konstruktivnih zamisli s strani politike (Levanič, SD) smiselna uvedba elektronskega bona. Ta bi verjetno deloval po principu kreditne kartice in bi zmanjšal vrste v poslovalnicah ter prihranil nekaj denarja.
Največ jajc ima minister Svetlik
Ob tovrstnih debatah pa je zanimivo opazovati odzive politikov, študentskih funkcionarjev in študentske organizacije. Jasno je, da politika v Sloveniji ščije v smeri interesnih skupin, kot so sindikati in študentske organizacije. Še največ jajc je pokazal minister Svetlik, ki je zagovarjal prav možnost izbire cenejših ponudnikov na trgu. Kot strokovnjak in minister si pač za razliko od ostalih politikov in medijev ne more privoščiti prodajanja »alarmantnega stanja« ali cenenega nabiranja političnih točk s točenjem čaja pred parlamentom.
Študenti mrzle in mokre ulice zamenjali za udoben spletni aktivizem
Cel hudič pa je nastal, ko predsednik Študentske organizacije Slovenije ni tulil v isti rog (roko na srce, komuniciranje predsednika v določenih primerih ni bilo posrečeno) kot predvsem ljubljanska študentska organizacija. Na Facebooku, kjer skupine proti podražitvi bonov rastejo kot gobe po dežju, se že pojavljajo malodane pozivi k javnemu linču. Skupine na Facebooku so dejansko, gledano v okviru širših družbenih procesov, postale simptomatične tudi za slovenske študente, ki so mrzle in mokre ulice zamenjali za udoben spletni aktivizem.
Nihče ni zadovoljen s povišanjem cen, a to ne opravičuje histerije
Iz vsega naštetega torej zaključujem, da, razen pri najranljivejših skupinah študentov, stanje ni tako alarmantno, kot ga prodajajo mediji, politiki in študentski funkcionarji. Večina študentov pri debati o povišanih cenah bonov ne sledi treznemu premisleku in ne stremi h konkstruktivnemu reševanju problemov, ampak se raje predaja črednemu nagonu in množični histeriji, ki se najbolj materializira prav v odzivih na Facebooku.
