Objavljamo dnevnik Mateje Škalič, novinarke spletne strani Skakalci severa, posvečeni smučarskim skakalcem držav s severa Evrope - Finske, Norveške in Švedske.
Četrtek, prvi dan
Moje priprave na Planico se običajno zares začnejo, ko lahko po 10 dnevni vremenski napovedi dobim prvo sliko vremena in temu potem vsak dan sledi preverjanje sprememb. Če je napovedan dež, se tolažim da je to vsekakor nezanesljivo in se bo sigurno spremenilo, če pa je napovedano lepo vreme, pa upam, da bo takšno tudi ostalo. In ko se teden začenja približevati četrtku, je potrebno začeti razmišljati, kaj spakirati v kovček, saj medtem ko se pri nas v Prekmurju že prebuja pomlad, so alpske doline še vedno zimsko idilične. Tako končno v četrtek zjutraj nastopi neke vrste generalka za bioritem prihajajočega vikenda. Prebujanje ob pol šestih in potem vožnja iz Ljubljane do Kranjske gore. Četrtek je tudi rezerviran za najmlajše navdušence tega športa. Tisoče otrok na ta dan pride skupaj s svojimi učitelji bodrit najboljše letalce na svetu in tudi program je prilagojen temu. Na sporedu je prvi trening in kvalifikacije za petkovo tekmo. Na teh je letos navdušil predvsem Robert Kranjec, ki jih je z najdaljšim poletom tudi dobil. Solidno so opravili delo tudi drugi naši skakalci, kar je bil lep obet za ostale dni.
Petek, drugi dan
Prebujanje v petek zjutraj je eno izmed tistih slajših, saj je tekma na sporedu šele popoldan. Nekaj kar je sicer običajno za preostale tekme svetovnega pokala, vendar nekoliko neobičajno za Planico. Ob prihodu na prizorišče se takoj opazi neka sprememba v atmosferi - tisoče otrok zamenjajo navijači iz celotne Evrope. Če so prejšnja leta prednjačili predvsem Norvežani, je letos prišlo ogromno Poljakov. In ko sem tako pogledovala po prizorišču sem hitro opazila, da nas je letos nekam malo. Sicer je lansko leto res bilo izjemno glede obiskanosti, saj se je odvijalo svetovno prvenstvo v poletih in tudi vreme je bilo čisto spomladansko, a vseeno je ostalo kar veliko mest predvsem na tribunah nezasedenih. Kljub temu je bilo vzdušje neverjetno, še posebej po prvi seriji, ko je Kranjcu na četrtem mestu kazalo odlično. Ampak kakšna smrtna tišina je nastala, ko je po pristanku v finalni seriji padel in smo vsi v šoku obmolknili. K sreči je Robi hitro vstal in nam pomahal. Globoko smo si oddahnili in uživali v še treh preostalih skokih in dobili končni razplet z avstrijskim trojčkom na stopničkah. Pa ne da bi nas to presenetilo.
Sobota, tretji dan
Spomnim se lanskega leta, ko se je veliko ljudi pritoževalo, da niso uspeli priti v Planico, kljub temu da so že imeli kupljene karte. Nikakor ne zagovarjam slabe organizacije, a potrebno je pač vedeti, da je Planica le ozka dolina, do katere je dostop mogoč samo po eni lokalni cesti in da je tudi prostor za parkiranje omejen. Tako je pač včasih treba prej vstati, kljub temu da je bila noč mogoče malo krajša. Spremljevalni program in ostalo dogajanje v Kranjski gori je običajno zelo mikavno. Vstajanje ob šestih, avtobus ob sedmih in čakanje na začetek tekmovanja s poizkusno serijo ob devetih. V soboto je na sporedu ekipna tekma in tudi na tej so ostali Avstrijci nepremagani. Norvežani jim letos več niso mogli slediti, so pa prijetno presenetili naši in s tretjim mestom dokazali, da bron na svetovnem prvenstvu v Oslu, le ni bil samo splet zelo srečnih okoliščin. Po samem tekmovanju pa je sledilo še neke vrste slovo finskega trenerja Mike Kojonkoskega, ki je zadnjih devet let služboval na Norveškem. Ob zaključnem govoru se je ne le njemu zarosilo oko, ampak tudi mnogim od nas, ki že dolga leta spremljamo smučarske skoke in se še posebej veselimo uspehov norveške reprezentance. Norveško reprezentanco je pripeljal do številnih uspehov, ampak včasih pač pride tisti čas, ko moramo nadaljevati po novi poti.
Nedelja, četrti dan
Vstajanje zadnji dan je lažje samo zato, ker veš, da je pač še zadnjič. Ponovno zvonjenje budilke ob šestih in sprehod po Kranjski gori do hotela Kompas, od koder vsak dan vozijo brezplačni avtobusi do Planice. In končno smo tudi letos dočakali sonce. Nebeško modro nebo brez oblačka nam je dajalo še zadnje atome moči, da smo lahko skozi že rahlo hripave glasove pospremili letalce na čisto zadnji tekmi letošnje sezone, ki je minila v znamenju odlične uvrstitve Robija Kranjca, vetra in številnih sloves. Kljub novim pravilom, ki so zelo olajšala tekmovanja v zahtevnih vremenskih razmerah, še vedno proti naravi ne moremo storiti nič. Tako je zaradi premočnega vetra odpadla druga serija in vsem se nam je zdelo, kot da je nekaj zmanjkalo. In drugo leto bo zares manjkalo tudi veliko imen, ki so zaznamovala ta šport v zadnjih letih. Poslovil se je Adam Malysz, slovo je naznanil Primož Peterka, v Oslu je zadnjič skočil Michael Uhrmann in v Lahtiju Janne Ahonen. Tudi na trenerskih stolčkih bodo zamenjave, pa ne samo pri Norvežanih, tudi Slovenci bomo mogli najti novega trenerja. Veliko vprašanj ostaja odprtih in veliko se jih bo odprlo. Ampak karkoli se bo zgodilo, verjamem, da se isti obrazi v takšni ali pa nekoliko drugačni vlogi spet vidimo v Planici 2012.
Mateja Škalič,
* fotografije so z včerajšnje, nedeljske tekme
Preberite tudi: Foto: V Planici trojno slavje Avstrijcev
