"Pomislimo, da mogoče le ni tako hudo, da jih je življenje prikrajšalo, a nagradilo z izjemno osebnostjo. Roko na srce, težko verjamem, da so ti ljudje doživeli spoznanje in sedaj srečno živijo," razmišlja Miša Zečevič‡
Pred kratkim je mojo pozornost pritegnila objava na znanem socialnem omrežju, in sicer gre za video o zgodbi Nicka Vujičič‡a, ki bo v aprilu šestkrat nastopil v večjih krajih po Sloveniji. Posnetek se začenja z vprašanji: "Ali mislite, da vam gre slabo? Potrebujete spodbudo? Se vam zdi, da nimate dovolj moči, da bi se pobrali?" Potem sledi nagovor Nicka Vujičič‡a, ki pravi, da ima rad življenje in je srečen. Slišimo pričevanja njegovih staršev o težki bitki, ki jo bijejo že vse od njegovega rojstva, o njegovem obupu, ki ga je ob podpori bližnjih na srečo premagal, o neprijetnih izkušnjah z drugimi … Medtem, ko Nick govori o svoji bridki izkušnji na humoren način, glasba v ozadju še poveča dramatičnost njegove zgodbe. Vidimo, kako nagovarja stotine ljudi in jih bodri s svojimi principi, ki jih je spoznal skozi svoje življenje. Poslušalci se smejejo in so vidno ganjeni (jočejo). Nick v enem intervjuju tudi pove, da mu je nekdo pisal, da je želel storiti samomor, ampak ko je slišal za njegovo zgodbo, se je odločil za življenje. Na prvi pogled presunljiva zgodba o mladeniču, ki se kljub svojemu izredno težkemu položaju ni vdal, še več – osvojil je mnoge spretnosti in sedaj s svojo zgodbo navdihuje ljudi po svetu. A nekako se je v meni prebudil občutek dvoma, če ne odpora. Porajali so se dvomi in vprašanja, a ker gre za zelo občutljivo temo, je težko soditi o tem.
Nick ni edini primer. Spomnim se poslednjih motivacijskih predavanj profesorja Randyja Pauscha, ki je obolel za rakom in svoje zadnje tedne življenja namenil tudi za predavanja množicam o lepoti življenja. Njegova knjiga je postala uspešnica. Pa primer o slepem in nepokretnem Patricku Hughesu, ki je izreden glasbenik in je izdal več svojih zgoščenk ter mnogi drugi junaki, ki naj bi s svoj zgodbami spreminjali življenje. Želela bi opozoriti na komercialne poteze, ki jih nekako ne morem spregledati. Kdo stoji za temi posebnimi primerki? Tu so menedžerji in ekipa ljudi, ki skrbi za trženje in izvedbo teh predavanj, nastopov, dogodkov. Ti dogodki niso brezplačni, vstopnice se na veliko prodajajo in to predstavlja zaslužek ljudem, ki stojijo za tem. Tudi knjige, cd-ji, dvd-ji itd. doprinesejo nezanemarljive vsote. Pisatelji, založbe, produkcijske hiše in drugi ne odidejo domov praznih rok. Normalno, danes ni nič zastonj, ampak ne moremo si zatiskati oči in naivno razmišljati, da ti ljudje s svojimi izjemnimi zgodbami želijo razsvetliti druge in ni pri tem nič spornega. Verjamem, da to najverjetneje zares želijo, toda vse skupaj postane donosen posel, od katerega imajo te osebe še najmanj. Vprašajmo se še, kaj to govori o nas. Zakaj plačujemo, da bi slišali bridke izkušnje drugih, ki so v očitno slabšem položaju kot mi sami? Gremo na to predavanje, se vživimo v zgodbo, čutimo s tem junakom, se mogoče zjočemo, bridko nasmejemo in zgrozimo nad tem, kako je življenje včasih kruto. Mogoče nam to da občutek, da smo s tem dokazali svojo človečnost. Mogoče občutimo olajšanje, da smo na boljšem in da so naše skrbi v primerjavi z njihovimi puhlice. Ali kot je napisal nekdo: »Če zmore Nick, zmorem tudi jaz!« Normalno, da smo po taki zgodbi prizadeti, zato je nujno olajšanje. Sledi zgodba o vseh izjemnih dosežkih ter občutkih sreče in hvaležnosti za življenje. Pomislimo, da mogoče le ni tako hudo, da jih je življenje prikrajšalo, a nagradilo z izjemno osebnostjo. Roko na srce, težko verjamem, da so ti ljudje doživeli spoznanje in sedaj srečno živijo. Verjamem, da se vsak dan borijo sami s seboj in da je padcev več kot vzponov. Za vsakim soncem spet pade dež in tako se ponavlja. Ljudje, ki Nicka prvič vidijo ga na koncu s solzami v očeh objemajo. A kaj se zgodi z njim, ko odidemo, zapremo knjigo ali ugasnemo televizor? Mi odidemo domov očiščeni, olajšani, polni spoznanj in optimizma ali pa še bolj zamorjeni. Mogoče sprejmemo nekatere odločitve in postanemo boljši, srečni ljudje (»Spomnite se nanj, obudite upanje in srečno na pot!«). Nick pa se vrne k svojim težavam, poskuša v svoji nesreči in sreči najti spodbude in zlata pravila za nas povprečneže, ki rabimo za lastni optimizem in zavedanje svoje sreče zgodbo o nesreči drugega.
Miša Zečevič‡
Preberite tudi: Nick Vujičič‡ prihaja v Slovenijo
