Objavljamo kolumno z bloga Mateja Ficka z naslovom Možgani bežijo, ker jim paša ne paše:
V Pomurju že vrsto let ponavljamo mantro, da nam mladi, perspektivni kadri, bolj slikovito - možgani, zaradi slabega gospodarskega in socialnega stanja bežijo iz regije. Propadla so številna podjetja, nezaposlenost narašča, zaupanja v politiko (že dolgo) nimamo, še cerkev ni več to, kar je bila. Kriva je bila Ljubljana, zdaj počasi spoznavamo, da smo si krivi sami. Perspektive ni. To mantro smo ozavestili in dognali do te mere, da smo si zameglili pogled na druge, prav tako pomembe težave neekonomskega značaja.
Tovrstno pomanjkljivo razmišljanje o tem, zakaj je voz v blatu, lahko dobro ponazorimo z gradnjo hiše: da bi zgradili dobro hišo (preprečili beg možganov), potrebujemo dobre temelje (gospodarstvo), šele nato pride vse drugo in na koncu streha (kultura v najširšem smislu). Če strehi fizikalni zakoni preprečujejo, da bi lebdela, družba nujno ne funkcionira tako. Bom skrajšal: delovno mesto ni edini dejavnik, ki nas, mlade iz študijskih mest vrača domov. Zakaj? Odgovor je lahko preprost, matematičen. Predpostavimo, da povprečno osem ur delamo, šest ur spimo, potem nam ostane še deset ur prostega časa. Kaj pomaga dobra služba z bajno plačo, če moramo prosti čas preživeti kot duhovni invalidi? Sam si namreč ne predstavljam nadpovprečnega intelektualca, menedžerja, kreativca, delavca, ki po službi venomer da možgane na pašo. Ne, počiva tako, da ga žene želja po novem, zanimivem, izpopolnjujočem. Sicer stagnira in ni več nadpovprečen kader, ampak samo še eden izmed mnogih. Kot tak pa regiji in tudi sebi ne dela posebne usluge.
Seveda lahko posameznik vztraja v neperspektivnem, zaspanem lokalnem okolju in s svojo aktivnostjo vztrajno zasleduje svoje cilje. A slej ko prej, če vsaj ožja družba ali okolje posamezniku ne nudita podpore in ga s svojimi dražljaji ne vzpodbujata, bo ta prišel do točke, ko bo ugotovil, da vse skupaj več nima smisla. Še več, na koncu bo poražen občutil, da nima niti več potrebe, da rine z glavo skozi zid. To je trenutek, ko zapademo v lokalne folklorizme. Postanemo pasivni, vseeno nam je, kaj se dogaja v lokalnem okolju. Po službi načete živce mirimo z modrovanjem ob šanku, vrhunec večera je fuzbalska liga prvakov, vrhunec vikenda je obisk lokalnega diskača, vrhunec meseca pa obisk kakšnega kvazi gala koncerta odsluženega hrvaškega glasbenika. Mogoče pretiravam, a verjamem, da ste med vrsticami doumeli poanto.
Pomurci nismo kulturno osiromašeni, ampak smo kulturno slepi. Tik pred sabo imamo namreč bogato kulturno dediščino, ki še živi, in dobre zametke za nove, predvsem urbane kulturne identitete. Vendar dediščine ne moremo v nedogled reciklirati, mladi pa za svoje ideje potrebujejo vsaj institucionalno podporo, če ne že razumevanje širšega lokalnega okolja. Primer odličnosti, ki jo priznavajo na nacionalnem nivoju, je soboški mladinski klub MIKK. Ta s svojim kvalitetnim programom, pokončno držo in lucidno vizijo bije uspešen boj z mlini na veter že 15 let. V tem času je zaposlenim in številnim prostovoljcem odprtih glav okoli kluba uspelo ustvariti edinstveno kreativno sceno. Ta je rodila številne glasbene, umetniške, kreativne in kritične pobude, s katerimi štrlimo izven sivega povprečja. Ne gre za to, da se institucija s tem okiti. Gre za primer, kako mora lokalna institucija, vsaka na svojem področju, razmišljati globalno in se v tem duhu odzivati na želje in potrebe prebivalstva, v tem primeru mladih. V tem času po MIKK-u na nepravi način sicer steguje prste lokalna politika, a ta se verjetno niti ne zaveda, v kaj dreza.
Razmišljanje je bilo objavljeno v Vestnikovi prilogi Pen (31. marec, 2011, 193. številka).
