Dan spomina na mrtve je tudi dan spomina žive
Stal bom ob grobu svojih prednikov, zazrt v obrabljen napis na spomeniku. Del njihovega, ki so tukaj pokopani, nosim, del njih sem. Tukaj sem zaradi spleta dogodkov iz njihovih življenj. Precej prepričan sem, da ni vedno kazalo v smer, da bi iz vse te kače generacije sorodnikov nastal ravno jaz. Na kraju spomina na preminule se bom stiskal k spoznanju, da sem tudi jaz samo del verige, poznanih mi je le nekaj njenih členkov, za menoj pa je praznina. Straši me misel, kaj bo iz vsega tega nastalo. Tisočletja dolga zgodovina rodov je to, ki vodi v sedanjost, med nas, ki živimo. Zato me straši življenje, ki je pred menoj. Straši me odgovornost, ki spremlja vsako živo bitje, ker živi. Iz spoštovanja do svojih prednikov moram svojo pot nadaljevati častno, prenašati bolečino in vztrajati. Svoje poslanstvo moram uresničevati. Kajti nekoč, stoletja in celo tisočletja nazaj bi marsikaj lahko šlo le za stik človeka s človekom drugače, pa se o tem tukaj jaz že ne bi mogel spraševati. Zato jih ne smem razočarati, kdorkoli so bili, kakršnekoli poti so hodili. Kombinacije njihovih poti so pripeljale do mene. Ko se poglabljam v generacije pred mano, se mi zdi, da mora biti neverjetno, da sploh sem. V tem je smisel dneva, ki ga obeležujemo v spomin na mrtve. To je dan za mrtve in dan za žive. Ko se spominjamo na svoje mrtve, prihajamo namreč v stik z globjimi deli samega sebe, prihajamo do svojega bistva. Žal se vseh svojih mrtvih ljudi ne spomnimo. Niti živih se ne.
Enkrat bo za vse nas prvi november zadnji november
To je dan, ki ga ne moremo imenovati praznik, ker je drugačen od ostalih. Ta dan nas prebudi v spokojnost umrljivosti in odpira vprašanja, kdo izmed še živečih bo istega dne naslednjega leta že v drugi vlogi za razliko od tistih, ki bodo spet prižigali sveče. Marsikdo od tukaj zbranih bo imel naslednjič v svoj spomin prižgano svečo in svoje bližnje na svojem še svežem grobu. Za nekatere ljudi bo to zadnji dan spomina na mrtve. Nekoč, če že ne zdaj, bo za vse nas nek prvi november zadnji prvi november. Morda bi bilo lepo, če bi se tega zavedali vsi. Izgubljali bomo svoje ljudi in nekoč se bomo poslovili tudi mi. Smisel tega dne je spomin na minljivost človeka in ohranjanje večnega spomina na vse nas, ki se imamo radi in se spoštujemo. Če je plamen sveče simbol ljubezni in večnega spomina, potem prižigajte sveče, prižigajte vse, da bo ljubezen vidna. Še zlasti, če imate občutek, da ljubljenemu pokojniku za časa njegovega življenja niste poklanjali dovolj topline. A resničnih plamenov, ki gorijo v imenu ljubezni do bližnjega, se ne vidi z očmi, ker je bistvo očem nevidno. Prižigajte svoja srca, tako kot znate tako lepo prižgati sveče. S prižganimi srci osvetljujte medsebojne odnose še z živečimi in nenazadnje, dovolite si pogovarjati s svojimi živimi in pokojnimi ljudmi, ki jih imate radi. Gojiti ljubezen do človeka namreč ni odvisna od življenja in smrti. Ljubezen je odvisna od vas samih. Če plamena v vas ni za prepoznati, bo vsaka sveča odveč. Niti tisoče sveč ne more nadomestiti tistega, kar lahko nosite v sebi. To je tisto, kar dela večere okrog prvega novembra prijetno osvetljene: srca ljudi, ki gorijo v spomin na svoje še žive in že preminule ljudi.
Smrt je, 1. november pa ni univerzalen
Smrt je stalnica v življenju. Vsak od nas se bo po vsej verjetnosti, če se še ni, srečal s smrtjo koga od bližnjih in vsak od nas se bo moral soočiti s svojo smrtjo. To je neizbežen proces, ki mu ne moremo uiti, četudi divjamo na vso moč. Ker smrt je kot senca telesu. Če divjamo, divja z nami in vedno jo doživljamo subjektivno ter kulturno pogojeno, glede na prakso družbe, v katero smo vrojeni. Različne kulture se tako različno odzivajo na vprašanja, ki so nam vsem skupna in odgovori nanje so potem lahko tudi kulturološko povsem različni. Orodje, kako ravnati v primeru, ko nastopi smrt, izhaja iz konsenza v okolju, kakšno prakso bomo ubirali in kaj bomo obravnavali za normalno, nenormalno, sprejemljivo, nesprejemljivo. Če je jok, žalost, črnina, obilica cvetja, prižgane sveče, v spomenik financirano bogastvo, lepota groba in drugi elementi norma, ki jo je potrebno loviti vsaj za časa okrog dneva spomina na mrtve ali še bolj očitno, ko se od rajnega poslavljamo in žalujemo za izgubo (vse kulture ne žalujejo v primerih smrti!), smo pogosto zaradi neformalnega družbenega nadzora, da ne bi bili tako ali drugače sankcionirani, prisiljeni se odzvati v okvirih družbeno pričakovanega in na grobove bližnjih prinesti cvetje, sveče. Če potočimo še kakšno solzo, smo zadeli bistvo. Žal nas večinsko gledano to pogojevanje presega in spremembe, ki se dogajajo pri ravnanjih s smrtjo, se vpeljujejo počasi. Tako kot skoraj nezaznavno izginjajo nekdaj povsem uveljavljeni običaji (in obredi), na isti način se vpeljujejo prakse današnjega ravnanja. Za vse to potrebujemo čas, da se mi, še živi ljudje nanje prilagodimo in sprejmemo kot nekaj družbeno povsem normalnega, sprejemljivega. Ne pozabimo pa, da je doživljanje smrti tudi subjektivno, individualno, znotraj vsakega človeka, intimno. Če že težko kljubujemo neformalnim družbenim zahtevam, ki nas silijo v medgrobovna tekmovanja, pa lahko vplivamo na svoj odnos do tistih, ki so odigrali v svojem življenju nam pomembno vlogo. Prižgimo notranje plamene in jih ohranjajmo do naslednjega prvega novembra. Ker sveče zgorijo, cvetje se posuši, notranji plamen pa lahko še vedno gori. Naj gori!
