Predstavitev knjige: Podaj že tišino – Adj már csendességet

Podaj že tišino – Adj már csendességet je knjiga Bálinta Balassija, prvega madžarskega pesnika, ki je izšla v slovenščini (in madžarščini). Izbor pesmi sta opravila urednik madžarskega dela knjige Lajos Bence in avtor prepesnitev Béla Szomi, knjigo pa je izdala založba Volosov hram, katere lastnik je pisatelj Robert Felix Titan. Urednik slovenskega dela zbirke je Matej Pavlič, v knjigi pa so vključena tudi štiri izjemna dela prekmurskega slikarja Lászlója Hermana.
Béla Szomi je za svoje dosedanje pesniško in prevajalsko delo ter za prevod omenjene knjige na Madžarskem prejel mednarodno nagrado Balassijev meč, ki jo vsako leto podelijo enemu ustvarjalcu z Madžarske in enemu iz tujine, ki je pomembno prispeval k prepoznavnosti Balassija in njegovega ustvarjanja. Nagrado je prejel 14. februarja 2026, prav na valentinovo – Bálint namreč v madžarščini pomeni Valentin.

Vsak narod opredeljuje jezik, ki ga govori. Zanimivo je, da je v slovenščini več tisoč besed madžarskega izvora, prav tako pa je v madžarščini več tisoč besed slovenskega izvora. To pomeni, da sta si madžarski in slovenski narod delila skupno zgodovino, se učila drug od drugega in dolgo časa živela v istem imperiju.
Madžarski narod je v pisani besedi prvi nagovoril Bálint Balassi s svojimi pesmimi. Nihče ne ve, ali je bil Balassi v času, v katerem je živel, znan med Slovenci. Ker pa gre za izjemnega pesnika z bogatim besediščem, strastno ljubeznijo, viteštvom in neomajno zvestobo Bogu, je velika škoda, da ni prej spregovoril tudi v slovenskem jeziku. Vse njegove vrline so pomembne za ohranjanje narodne identitete, zato je zapisovanje njegovih pesmi pomembno z obeh vidikov – tako z umetniškega kot tudi z vidika domoljubja.

S prevajanjem njegovih pesmi so Slovenci dobili literaturo izjemne vrednosti in posledično tudi stik z renesančnim slogom pisanja. Slovenci so namreč svojo prvo pesniško zbirko v maternem jeziku dobili šele leta 1806. S prenosom Balassijevih del v slovenščino smo nekoliko premostili tisto dvestoletno vrzel, ki je v tem obdobju obstajala v slovenskem ustvarjanju, ter približali Slovencem renesančni izrazni način in vrednote madžarskega ter evropskega prostora 16. stoletja. Tako imajo zdaj tudi Slovenci pesniško zbirko, katere jezik je star približno 450 let in nazorno priča o življenju ljudi tistega časa.