Holokavst/ ŠOA/ 1933 – 1945: Žrtvam v spomin, človeštvu v opomin

Beseda holokavst se prvotno nanaša na žgalno daritev starih Grkov in Rimljanov, pri kateri se daritvena žival popolnoma sežge. Pozneje je postala sinonim za množično uničenje ljudi, običajno s sežigom. Za množično iztrebljanje Judov v nacističnih koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno se v mednarodnem zgodovinopisju namesto holokavsta že dlje časa uporablja termin šoa (hebr. šo’ah (nepričakovani propad, uničenje), ki ga zdaj uporablja tudi slovensko zgodovinopisje, ko obravnava tematiko genocida nad Judi med leti 1933 – 1945.
Čeprav lahko govorimo o nastavkih holokavsta že leta 1933, pa je bila uradno sprejeta odločitev o »dokončni rešitvi« judovskega vprašanja 20. januarja 1942 na Wanssejski konferenci pri Berlinu. Glavni strateg genocida in motor te konference, na kateri so bila uradno sprejeta in potrjena vsa izhodišča za uničenje evropskih Judov, je bil Reinhard Heydrich, sam projekt dokončne rešitve pa je pri Gestapu vodil Adolf Eichmann. Hitlerja na wanssejski konferenci, ki je bila grozljivi korak h genocidu, ni bilo, je pa zanjo vedel. Nekateri raziskovalci ocenjujejo, da se Hitler ni hotel direktno vpletati v to usodno odločitev, je pa za začetek organiziranega genocida dal načelno pooblastilo Heydrichu. Po atentatu nanj v Pragi 27.maja1942, je projekt »dokončne rešitve« prešel v roke Heinricha Himmlerja in SS ter njegovih najožjih sodelavcev in nosilnih ideologov rasne politike (Rosenberg, Eichmann).

Največji uničevalni center za množično industrijsko ubijanje Judov znotraj velikega kompleksa nemškega koncentracijskega taborišča Auschwitz v okupirani Poljski, je bilo uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau. V njem so nacisti začeli krvavi ples februarja 1942. Postal je končna postaja za Jude iz Nemčije, Francije, Belgije, Nizozemske, Italije, Jugoslavije, Slovaške, Romunije, Hrvaške, Danske, Finske, Norveške, Bolgarije, Madžarske in Grčije. V tem kolesju je bila uničena tudi večina slovenskih judov iz Prekmurja, občutili pa so ga tudi mnogi drugi taboriščniki iz okupirane Evrope, med njimi veliko Slovenk in Slovencev. V tem največjem uničevalnem taborišču so nacisti razvili patentirani najbolj učinkoviti, celo industrijski način ubijanja Judov in ostalih taboriščnikov.

Na Slovenskem smo še vedno soočeni s stereotipi, da je pri nas nesmiselno govoriti o holokavstu, ker ga naj ne bi bilo, saj smo bili »dežela brez Judov«. To je seveda daleč od resnice. Slovenija namreč spada med države, kjer je bil Hitlerjev ukaz o »dokončni rešitvi« judovskega vprašanja dosledno izveden, saj je bilo v holokavstu uničenih okoli 90% predvojnih Judov na Slovenskem. Na to zlo 20. stoletja ostaja večni opomin in spomin v misli, srcih in dejanjih vseh, ki spoštujemo življenje, mir, svobodo, človekove pravice in svoboščine, dostojanstvo in integriteto človeka, strpnost in različnost.
Dr./Ph.D./ Marjan Toš, prof. zgod. in geogr., muzejski svetovalec