Slovenski vlaki in informacijski sistem zastarel, železniške postaje pa nevabljive

Na poti od Berlina do Bleda, kjer se je nemški novinar Jon Worth udeležil dogodka ESPON v okviru slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije, je objavil serijo tvitov, ki opisujejo slabo stanje Slovenskih železnic – še posebej v primerjavi z nemškimi.

Osupel je bil tako nad zastarelostjo vlakov in informacijskega sistema kot tudi nad hladnostjo železniških postaj in njihovo nejasno organizacijo.

Vlaki kot iz 70. let

Slovenske tovorne vlake, ki jih je opazil na železniški postaji v Ljubljani, je primerjal z motivom iz francoskega filma iz 70. let, še bolj pa ga je presenetilo to, da so v veliki meri še zmeraj v uporabi in ne le spomin iz daljne preteklosti.

»Nisem navdušen«

Razočaran je bil tudi nad notranjostjo potniškega vlaka.

»Slovenske železnice, vaš ICS Pendolino je precej ubog. Je zdelan in daje občutek plastičnosti. Prezračevanje zveni tako, kot da iz cevi pušča voda. Wi-Fi ne deluje. Nisem navdušen,« je zapisal.

Železniška postaja hladna – dobesedno in metaforično

Ko je na Glavni železniški postaji v Mariboru Worth v dežju spil svoje pivo, ga je zmotila tudi hladnost postaje. To je označil za nevabljivo. Čeprav so jo, odkar je bil nazadnje tukaj, sicer prenovili, pa se mu še zmeraj zdi dobesedno in metaforično hladna. 

Nejasne oznake

Prestop v Zidanem mostu je novinarja pustil precej zmedenega; ni namreč vedel, od kod gre kateri vlak in na kateri peron se mora postaviti. Zato se je odločil, da bo preprosto počakal z drugimi potniki. 

Digitalizacija potovanja z vlakom? Nismo še tam

Worth je v prepričanju, da bo lahko sprevodniku – tako kot je to storil le nekaj kilometrov prej v sosednji Avstriji – pokazal QR kodo na svoji vozovnici na mobilnem telefonu. A se je motil.

Vozovnico, ki že vsebuje QR kodo, bi moral natisniti in nato tiskano različico pokazati sprevodniku. Upravičeno se je spraševal zakaj je tako, če pa skeniranje kode sprevodniku že da dostop do informacije o nakupu vozovnice.

Predstavljajte si presenečenje, ki ga je doživel, ko je sprevodnik njegovo QR kodo skeniral, nato pa natisnil papirnati račun in ga oštempljal.

V Nemčiji je namreč mogoče kupiti spletno vozovnico, ne da bi jo morali natisniti ali jo kupiti celo preko mobilne aplikacije. Očitno Slovenija še ni tako daleč.