Prekmurski glasbenik Dominik Bagola, ki ustvarja pod umetniškim imenom Balladero, je v oddaji Med nama spregovoril o odraščanju na Cankovi, očetovem nasprotovanju glasbeni poti, ljubezni in ustvarjanju v maternem jeziku.
Dominik Bagola, širši javnosti poznan pod umetniškim imenom Balladero, je svojo glasbeno pot začel na Cankovi, kjer je odraščal v gostinski družini. Danes živi in ustvarja med Ljubljano in domačim Goričkim, kamor se vedno znova rad vrača.
V oddaji Med nama na televiziji IDEA je spregovoril o svojih glasbenih začetkih, družinskih odnosih, ustvarjalnih prelomnicah in načrtih za prihodnje leto.
»Ko se malo spustiš na ravnico, dobiš občutek, da se bližaš domu,« je opisal občutke ob vračanju v Prekmurje.
Kot pravi, se ob prihodu v domače kraje vedno nekoliko bolj sprosti, čeprav vrnitev na Cankovo zaradi družinske gostilne pogosto pomeni tudi delo.
Klavir se je razletel po cesti, a zgodba se je srečno končala
Bagolova povezanost z glasbo sega v zgodnje otroštvo. Njegovi stari starši so peli v cerkvenem zboru, sam pa je kot otrok pogosto sedel ob organistu in pritiskal na tipke. Prav organist mu je predlagal obisk glasbene šole.
Ker v glasbeni šoli v Murski Soboti niso poučevali orgel, je začel igrati klavir. Posebej zanimiva je zgodba o njegovem prvem pianinu, ki ga je družina čakala približno dve leti.
Ko je instrument končno prispel, očeta ni bilo doma, zato so ga dostavljavci pustili pred družinsko gostilno.
Oče se je po vrnitvi odločil, da ga bodo sami prepeljali do domače hiše. Pianino so naložili na prikolico, Bagola pa je vožnjo spremljal z zadnjega sedeža očetove bele katrce.
Toda tik pred domačo hišo se je zgodila nesreča.
»Naenkrat sta mi ona dva moška ostala v zornem kotu, prikolica tudi, pianino je šel pa dol iz prikolice,« se je spominjal.
Instrument se je razletel po cesti.
»To je eden od najbrž najbolj presunljivih trenutkov mojega življenja, ki me je za vedno nekako opredelil tudi najbrž kot umetnika,« je povedal.
Na srečo so pianino pozneje popravili v tovarni v Apačih. Po dodatnega pol leta čakanja ga je družina vendarle dobila domov.
Instrument je kljub poškodbam preživel in še danes stoji v družinski delovni sobi.
Oče mu ni dovolil na srednjo glasbeno šolo
Odraščanje v gostinski družini je pomembno zaznamovalo tudi Bagolovo ustvarjalno pot. Njegov oče je bil do umetniškega poklica sprva zadržan, saj je menil, da se od glasbe težko živi.
Bagola si je želel nadaljevati šolanje na srednji glasbeni šoli, vendar oče nad tem ni bil navdušen.
»To je v bistvu 'srčika' mojega ustvarjanja oziroma umetniške poti, hočeš nočeš, konflikt,« je pojasnil.
Danes na takratne omejitve gleda nekoliko drugače. Prepričan je, da so ga prav ovire dodatno spodbudile k iskanju lastne poti.
»Če bi mi oče takrat to pustil, vprašanje, ali bi bil potem zdaj tako zelo motiviran na tej poti naprej, ker ne bi bilo prepovedi,« je razmišljal.
Ob tem je razkril, da očetovega priznanja ni dobil hitro.
Šele ob poslušanju njegovega drugega albuma mu je oče dejal: »No, pa to pa zdaj že nekaj je. Mogoče pa še kaj bo iz tebe.«
Od bobnov in evropske turneje do samostojne glasbene poti
Preden se je uveljavil kot Balladero, je Bagola sodeloval v več glasbenih skupinah. Med pomembnejšimi izkušnjami je izpostavil skupino Sound Trade, v kateri je ustvarjal z več prekmurskimi glasbeniki.
Prav med enim od nastopov ga je opazil Jernej Šavel, kitarist skupine Psychopath, ki je takrat iskala bobnarja za evropsko turnejo. Bagola je sprejel povabilo na avdicijo in se kmalu odpravil na turnejo.
»Doživel sem šolo rock and rolla,« je opisal izkušnjo, ki mu je odprla vrata v profesionalni glasbeni svet.
S skupino je koncertiral tudi v Londonu in Berlinu, sodeloval pri studijskih snemanjih ter postopoma razvijal željo po lastnem ustvarjanju. Pomembno vlogo pri tem je imela tudi pevka Jadranka Juras.
Bagola jo je sprva želel povabiti k petju svojih skladb, vendar ga je spodbudila, naj začne peti sam.
Tako so se postopoma oblikovali temelji samostojnega projekta Balladero.
Zakaj je angleščino zamenjala slovenščina?
Čeprav je Bagola na začetku veliko ustvarjal v angleščini, je bila povezava z domačim okoljem prisotna že od prvega albuma.
Njegova prva skladba pod imenom Balladero je vsebovala prekmursko narečje, na prvem albumu pa je objavil tudi instrumentalno skladbo Prekmurska. Prav z njo še danes odpira svoje koncerte.
»Prekmurska vedno odpre vsak koncert, da se jaz nekako povežem s svojim bistvom,« je pojasnil.
Pomemben premik je prinesel drugi album, na katerem je bila tudi skladba Zlati časi. Ta je postala ena njegovih najbolj prepoznavnih pesmi in mu dala več poguma za ustvarjanje v slovenščini.
Bagola je priznal, da mu je angleščina na začetku predstavljala tudi določeno varnost.
K odločitvi za ustvarjanje v materinščini ga je spodbudila tudi izkušnja z nemškim producentom, ki slovenskih besedil sicer ni razumel, vendar je v njih prepoznal večjo čustveno moč.
Tretji album je tako v celoti ustvaril v slovenskem jeziku. Danes razmišlja tudi o novih skladbah v prekmurskem oziroma domačem goričkem narečju.
-
Lokalno | 1 komentarjev
Matjaž Javšnik o življenju, ki ga je skoraj izgubil, in načrtih za Prekmurje: »To je odprt filmski studio«
-
Slovenija | 1 komentarjev
VIDEO: Rodil se je brez nog in leve roke, Darko Đurić vsem, ki slišijo »ne zmoreš«, sporoča: Probaj, če se boš opekel, se boš sam
-
Scena | 2 komentarjev
»Imeli smo za sendvič in bencin.« Matjaž Jelen in Aleš Uranjek o začetkih in prihodnosti Šank Rocka
»Včasih bi lahko še bolj cenili čisto domače izvajalce«
V pogovoru se je dotaknil tudi položaja slovenske glasbe in podpore domačim ustvarjalcem. Opaža, da se je odnos do slovenske glasbe v zadnjem desetletju izboljšal, zlasti po epidemiji, ko so ljudje začeli nekoliko bolj ceniti lokalno okolje in domače izvajalce.
Kljub temu meni, da bi lahko uveljavljeni glasbeniki večkrat pomagali mlajšim ustvarjalcem.
»Včasih bi lahko še malo bolj cenili čisto domače izvajalce v smislu, da jih vzamemo za svoje, pa jih podpremo,« je poudaril.
Sam je zato na svoji turneji leta 2023 priložnost za nastop pred občinstvom ponudil kitaristu Jakobu Podlesku. Ob tem se je spomnil tudi, kako pomembno je bilo zanj povabilo Jerneja Šavla v skupino Psychopath.
Prepričan je, da lahko kakovostna glasba iz lokalnega okolja brez težav dosega mednarodno raven.
Kot primer je omenil Vlada Kreslina, nad katerim je bil navdušen tudi njegov nemški producent.
Novo skladbo posvetil partnerki Eriki
Bagola je v oddaji predstavil tudi ozadje svoje nove skladbe Za naju, ki jo je posvetil dolgoletni partnerki Eriki. Skupaj sta približno toliko časa, kolikor obstaja tudi projekt Balladero.
»Za naju je v bistvu skladba o dvojini in skladba o ljubezni,« je povedal.
Navdih zanjo je dobil ob sončnem zahodu v Strunjanu, kjer sta s partnerko preživljala zaključek poletja.
Skladbo je napisal na špansko kitaro, pri glasbeni podobi pa je združil različne vplive, med drugim brazilske ritme.
Bagola poudarja, da pesem ne govori zgolj o romantični zaljubljenosti, temveč predvsem o dolgoletnem partnerstvu in vztrajanju tudi v zahtevnejših obdobjih.
»Največ o sebi spoznaš v tej pravi dvojini ljubezni,« je razmišljal.
Za skladbo so posneli tudi črno-beli videospot, pri katerem je sodeloval z mlado prekmursko režiserko in direktorico fotografije Katjušo Peterka.
Prihodnje leto četrti album in 15-letnica Balladera
Glasbenik že pripravlja naslednje pomembno poglavje svoje kariere. Leta 2027 bo Balladero praznoval 15-letnico ustvarjanja, ob tem pa napoveduje izid četrtega albuma in posebne koncerte.
Praznovanje bo zasnovano nekoliko bolj intimno, z več poudarka na akustični glasbi.
Napovedal je tudi dva pomembna koncertna datuma. 21. septembra 2027 bo nastopil v Cankarjevem domu v Ljubljani, 24. septembra 2027 pa v Murski Soboti.
Ob tem je razkril, da je delovni naslov novega albuma Mala, saj želi obletnico obeležiti nekoliko bolj osebno.
Že prvi dan leta 2027 pa načrtuje nastop v Kranjski Gori.
»Da bi se znali bolj obdarovati s časom, pozornostjo in ljubeznijo«
Ob koncu pogovora je Bagola spregovoril še o prazničnem času. December mu pomeni predvsem družinsko bližino, čeprav opaža, da ga pogosto spremljata tudi pretiran hrup in pritisk.
Posebej se veseli novoletnega koncerta dunajskih filharmonikov, ki ga tradicionalno spremlja prvega januarja.
Za prihodnje leto pa si želi predvsem več pristnih odnosov in časa, ki ga ljudje namenimo drug drugemu.
»Da bi se znali malo bolj obdarovati, ne zgolj z darili, ampak s tem, da si damo drug drugemu čas, pozornost pa ljubezen,« je sklenil.