Poplesljiva in mestoma ujedljiva muzika se v osnovi giblje nekje med ska-reggae-hip-hopom, skozi to osnovno usmeritev pa odzvanjajo muzike, ki dajo misliti o kulturni, rasni in še kaki raznolikosti sodobne Francije, ob kateri naša domovinica (in muzike iz nje) izpade kot, zaradi inbreedinga, bledični član angleške kraljeve družine napram kakemu polnokrvnemu, od zdravja in lepote kipečemu mešancu, ob katerem bi šli lasje pokonci s čistostjo obsedenim genetikom tretjega rajha. če jih zaradi pihalne sekcije in skupne afinitete do ska-ja primerjamo s Pridigarji, bi tako lahko slejkoprej ugotovili, da je pri nas še morje ozko… Sicer se ta petek ni ponovila gneča in fanovsko navdušenje izpred tedna dni, zaradi česar o kakem »totalnem žuru« ne moremo govoriti, a gotovo nihče od včeraj prisotnih ni imel razloga, da bi mu bilo žal za plačano vstopnino. Dober dogodek, ki so ga v vseh razsežnostih lahko dojeli tisti med nami, za katere je padla kaka jezikovna bariera, medtem ko smo si ostali sami krivi, da se nam včasih francoski jezik zdi kot berlinski zid, zaradi katerega si lahko povprečna slovenec in francoz na obema tujem terenu kake angleščine delita samo nekako petindvajset odstotkov tega, kar bi si sicer…
članek: Tomaž Verdev
Fotografija: Kristijan Škrlec
