Koncertni večer so otvorili domačini Equasion. Ti gojijo malce anahronistično godbo, ki se giblje med progresivnim rockom in melodičnim simfo-metalom. Po približno letu dni delovanja mladeniči na odru delujejo uigrano in prepričljivo, a da bi se jim povsem posrečil zadetek v polno, bi fantje morali resno razmisliti kako k sodelovanju pritegniti ali Alenko Gotar osebno ali pa kako še neznano high-pitch tulibabo.
End of level boss prihajajo iz Velike (vedno manjše) Britanije, ki je metalskemu svetu dala že veliko svojih sinov in hčera. Dolgolasa četverica, ki jo je vabilo označilo za futuristične metalce, pravzaprav korači nekje med zatikajočim se metalom in stoner rockovsko strukturo brez za to zrst značilnega zvočnega zidu. Poleg še kako prezentnih kitarskih rifov izstopa predvsem bobnar, ki vešče drži pokonci paradoksalno tekoče zatikajoče se ogrodje njihove glasbe. Malce neprijetna izkušnja za metalske puritance.
Stinking Lizaveta so instrumentalni trio iz Philadelphie, ki zveni kot kako srečanje Zappe z Melvinsi. Doom jazz nalepka pove nekaj o malce shizofreni naravi njihove muzike, njihov nastop pa postreže s oglatimi psihadeličnimi kitarskimi odisejami, ki jih pred dolgometražnim tripanjem in enoličnostjo varujejo konstantne menjave ritma. Širok nabor nepredvidljive kitarske eksihibicije obsega vse od zadnje čase redko videnega tappinga, nestvora rokovskega ?eziranja, pa tja do tuljenja v magnete. Vse prej kot dolgočasna čudaška godba je za konec postregla z eksperimentalno psihadeličnim bisom in tako zaokrožila petkov koncert, ki bi ga lahko označili za povsem solidnega, pa tudi precej oddaljenega od tega, da bi hlače trgal.
