Šiško ščuval k nasilni spremembi ustavne ureditve, temu pritrdilo tudi vrhovno sodišče

Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi zaradi kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve, saj je ocenilo, da sta sodišči prve in druge stopnje upoštevajoč okoliščine obravnavanega dejanja pravilno prepoznali, da je obsojenec nedvomno zapustil polje legitimnega in ustavno varovanega političnega govora.

Spomnimo. Gre za odmeven primer vodje Gibanja Zedinjena Slovenija in Štajerske varde Andreja Šiška, ki je bil marca 2019 zaradi ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve obsojen na osem mesecev zapora. Soobtoženemu Mateju Lesjaku je sodišče takrat izreklo pogojno kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta.

Senat vrhovnega sodišča je zavrnil argumente iz obeh zahtev za varstvo zakonitosti, s katerima sta obsojenec in njegova zagovornica izpodbijala pravnomočno sodbo v tej zadevi.

V jedru obeh zahtev je bil očitek, da obsojenčevo ravnanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Po drugi strani pa je senat vrhovnih sodnikov poudaril, da obsojenec ni kaznovan zaradi svojih političnih prepričanj o nezadostnem zagotavljanju varnosti države in njenih prebivalcev, ampak zaradi spodbujanja k nasilju kot mehanizmu upravljanja javnih zadev, ki vsebuje vse znake kaznivega dejanja ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve.

Vrhovno sodišče se je pri odločanju o zahtevi oprlo na naslednja izhodišča.

• Prvič, obravnavano kaznivo dejanje je tako imenovano čisto politično kaznivo dejanje, katerega namen je ogrozitev obstoja, ustavne ureditve ali varnosti Republike Slovenije. Presoja, kdaj je v ravnanju mogoče prepoznati namen ogrožanja varnosti države, temelji na merilih, ki jih je glede omejevanja svobode (političnega) združevanja sprejelo ustavno sodišče v odločbi z dne 15. januar 1998. Bistveno je, da gola kritika, nepriznavanje, nasprotovanje oziroma odklanjanje ustavne ureditve Republike Slovenije za vstop v polje kaznivosti ne zadoščata, so zapisali: »Ugotoviti je treba aktivno ravnanje 'z namenom uničiti (odstraniti) veljavni ustavni red'«. Takšno ravnanje sta sodišči prve in druge stopnje v izpodbijani sodbi pravilno prepoznali v obsojenčevih ponavljajočih, stopnjujočih sporočilih, ki so prerasla v zunanjo manifestacijo stališč, da je uporaba sile edini način za uresničitev obsojenčevih političnih prepričanj.
• Drugič, kaznivo dejanje spada med tako imenovane verbalne delikte, zaradi česar je po besedah vrhovnega sodišča treba izhajati iz ustavno določenih pogojev, pod katerim so posegi v svobodo političnega izražanja zaradi varstva države sploh dopustni. Takšno podlago predstavlja prepoved vsakršnega spodbujanja k nasilju. V jedru slovenske ustavne ureditve je prepoved uporabe nasilja kot mehanizma upravljanja javnih zadev, bodisi nasilja kot neposrednega nadomestka mehanizmov predstavniške ali neposredne demokracije, bodisi nasilja, ki se izmika demokratičnemu nadzoru. V obravnavani zadevi se obsojencu očita pozivanje in ščuvanje k neposredni izvršitvi kaznivega dejanja organizacije oboroženega upora.

Senat vrhovnega sodišča je ocenil, da sta sodišči prve in druge stopnje v izpodbijani sodbi pravilno presodili, da je obsojenec v svoja sporočila vključil vse, kar se zahteva, da v njih prepoznajo ravnanje z znaki dejanja organizacije oboroženega upora, z namenom ogroziti ustavno ureditev Republike Slovenije.

Sodišči sta ob tem sledili merilom, ki jih je za posege v svobodo izražanja zaradi varstva države na podlagi Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice.

• Kot tretje izhodišče pri presoji, ali so znaki kaznivega dejanja podani, pa je treba upoštevati ne le učinke na politično delovanje storilca, ampak tudi učinke na politično delovanje vseh, ki sodelujejo pri upravljanju javnih zadev. V obravnavani zadevi je ta presoja posebnega pomena, ker je bila obsojencu izrečena kazen zapora. Sodišči sta v izpodbijani sodbi večkrat in pravilno poudarili, da obsojenec ni kaznovan zaradi svojih političnih prepričanj o nezadostnem zagotavljanju varnosti države in njenih prebivalcev, ampak zaradi spodbujanja k nasilju kot mehanizmu upravljanja javnih zadev z vsemi znaki kaznivega dejanja.

Kazenskopravni poseg v svobodo političnega izražanja mora biti vsebinsko jasno zamejen na tisti del izražanja, ki presega meje dopustnega političnega delovanja, pri čemer posameznika ni dopustno trajno ali celovito izključiti iz političnega življenja, so obrazložili. 

»Takšno omejevanje bi pomenilo udejanjanje prav tiste nevarnosti za temelje ustavnega reda, zaradi katerih je kazenskopravni poseg sploh določen. Enako pomemben dejavnik je (pričakovani) učinek na politično delovanje drugih ljudi. Kaznovalnopravno omejevanje svobode političnega govora mora zato iskati občutljivo mejo med varstvom svobode političnega govora in posegom, ki bi se - zaradi zastraševalnega učinka (chilling effect) - sprevrgel v lastno nasprotje,« je še zapisal sodni senat, ki so ga sestavljali vrhovne sodnice in sodnika Branko Masleša kot predsednik in Primož Gorkič, Barbara Zobec, Kristina Ožbolt in Marjeta Švab Širok kot člani.

Odločitev pa ni bila sprejeta soglasno.