Po podatkih Statističnega urada RS je povprečna bruto plača v Sloveniji v obdobju januar 2017 – november 2017 znašala 1.612,08 EUR. Pri tem je javni sektor zabeležil povprečno (bruto) plačo v višini 1.880,12 EUR, medtem ko je povprečna (bruto) plača v zasebnem sektorju znašala 1.488,93 EUR. Torej sektor, ki na nek način financira javni sektor, je zabeležil nižjo povprečno plačo.
Vsaka stavka ima osnovni cilj, to je izboljšanje položaja stavkajočih/zaposlenih. Tokrat smo priča stavki zaposlenih v javnem sektorju, ki želijo odpraviti določene anomalije, tudi v obliki višanja plač oziroma odprave varčevalnih ukrepov. Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da bodo uresničili vsaj del svoj stavkovnih zahtev, vprašanje pa je ali si lahko to država privošči. Realni sektor okreva, gre mu boljše kot v času krize, še vedno pa vsaj statistični podatki razkrivajo, da se bolj splača biti zaposlen v javnem sektorju. Prav takšno razmišljanje pa je nevarno za državo kot celoto.
Da ne bo pomote. Država rabi javni sektor, ki je servis državljanov in realnega sektorja. Toda zaposleni v javnem sektorju morajo razumeti in živeti svojo vlogo. Vsak od nas je občutil razliko med zdravnikom in zdravnikom, ki ima socialni čut, učiteljem in učiteljem, ki mu je poučevanje poslanstvo, uradnikom in uradnikom, ki rešuje težave. Gasilci upravičeno uživajo velik ugled, delo policista je v Sloveniji očitno vedno bolj nevarno. Takšni (odlični) javni uslužbenci si zaslužijo korektno plačilo.
Je torej rešitev višanje plač vsem v javnem sektorju? Morebiti bi lahko vlada in sindikati vložili energijo v vzpostavitev sistema, ki bi nagrajeval odlične javne uslužbence ter obenem kaznoval tiste, ki ne poznajo svoje dejanske vloge. Gotovo bi vzpostavitev takega sistema zahtevala velike napore, toda imeli bi delujoč sistem nagrajevanja, ki bi motiviral k dobremu delu. Najbrž pa bi tak sistem moč odločanja o nagrajevanju/kaznovanju podelil predstojniku javne organizacije in vprašamo se lahko ali bi ta oseba delila nagrade/kazni po sistemu dobrega dela ali po kakšnih drugih kriterijih. Namreč ni skrivnost, da je kadrovanje v javnem sektorju bolj ali manj politično oz. v veljavi je sistem vez in poznanstev. Bi bilo pri nagrajevanju/kaznovanju kaj drugače?
Država bo popustila. Trenutno napenjanje mišic se bo končalo s številnimi stiski rok in širokimi nasmeški. Za nekaj časa bo zavladal mir. Pozitivnih učinkov sporazuma bodo deležni tisti, ki si to zaslužijo, pa tudi ostali. Račun bo izstavljen vsem. Konec koncev, država je v že v tem trenutku dolžna nekaj deset milijard, kdo bo potem opazil teh par deset/sto milijonov.
Še vedno pa se sprašujemo, kako je mogoče, da je povprečna plača v javnem sektorju višja kot v zasebnem. Ljudje smo preračunljivi in slabo za državo je, če pošiljamo sporočila, da je boljše zasledovati kariero v javni sferi. Ni mišljeno žaljivo, toda za državo je bolj koristno, da se večji del resursov »najboljših« znajde v zasebni sferi in ti morajo biti podprti z »najboljšimi« v javnem sektorju.
Pošten človek ne želi nižanje plače svojemu sosedu, javnemu uslužbencu, temveč si prizadeva in želi, da bi bil tudi sam deležen višje plače. Vedno hočemo več in prav je tako. Več tisoč ljudi v javnem sektorju prejema minimalno plačo, še veliko več pa je tistih, ki so na »minimalki« v realnem. Tudi ti bi si želeli močnih sindikatov, pa tudi prav bi bilo, da kdaj tegobe, ki tarejo zasebni sektor, zasedejo prvo mesto v večernih poročilih.
Presenetljivo je, da realni sektor ni bolj glasen, bolj jezen. Mogoče pa se je sprijaznil, da ima pač smolo, ker ni javni. Mogoče pa še nismo tako daleč, da bi bili predaleč…
Edi
