Že povsem na začetku kariere si je privoščil, da je poročilom, ki jih je bral na nacionalnem radiu, dodal kako izmišljeno novico, pri vremenu omenil temperaturo na Koščakovem hribu nad Grosupljem, ali pa si poročila v celoti izmislil.
»Poročila so ena taka žalostna stvar. Zato sem jih pogosto poskušal olepšati. Šefi pa so se jezili, res ukrepali pa nikdar niso.«
Začel je kot glasbenik. Najbolj znan ansambel, v katerem je igral, je bilo Slovenijatruplo
»Imel sem pesem: Milo prosil sem boga, da sprejet bi bil v zeka! In so me nemudoma poklicali na pogovor na policijo. Kjer sem jim razložil svoj pogled na te reči. Da so komunisti v glavnem na občini in po bankah, sem nalagal.« Ja, kje si pa to slišal, se huduje policist. Jaz pa, da se tako govori. In veš, nekoč je bilo delo kazen: Če ne boš študiral, boš šel pa v službo, so rekli starši. Danes pa imajo otroci diplome, služb pa ne.«
Kot študent metalurgije je nekaj časa delal v tovarni
»Pol leta. Začutil sem frustracijo delavskega razreda. Ni važno kako izobrazbo imaš. Če si v proizvodnji, v modrem plašču, si vreden manj od onih v oblekah, v pisarnah!«
Radio Ga Ga se je začel kot zaseben projekt. Na 3. programu radia je vzel v najem osem ur programa enkrat na teden in ga v celoti oblikoval, vodil in tržil sam, z nekaj sodelavci, ki jih je sam nagrajeval.
»S prazno glavo imaš veliko poguma! Hodil sem po Turistovem bifeju z osnutkom pogodbe in čakal primeren trenutek, da ga šefi podpišejo. Enkrat so se me naveličali in dobil sem, kar sem si želel. V komunizmu se to ni zgodilo nikjer na svetu! Da bi zasebniku dali v najem del programskega časa na državnem radiu. Papir sem imel in dolga leta niso znali, kako bi se me znebili.«
Kako so politiki reagirali na imitacije in karikature na radiu in v Hri bar?
»Na glas in v obraz le redki. Šefi pa so imeli veliko težav s tem. Enkrat sem bil pri Stanetu Dolancu. V Gozd Martuljku. Zameril mi je, da so se v Planici, kjer je bil predsednik komiteja poletov, ljudje za njim drli: A s´vidu kačo? In gobe? Ob njegovem pogrebu so me potem prosili, da njegov lik umaknem, In se ni več vrnil.«
Mnoge sodelavce je proizvedel
»Najlaže bi bilo vzet Cavazzo in še ene dva znana igralca in reči: tako, naredil sem oddajo! Iz nič pa najti kup genialnih ustvarjalcev, je bil svojevrsten izziv. Žal mi je, da jih nacionalni mediji danes ne zunajo izkoristiti. Da se klatijo po komercialnih televizijah.
Z liki pa je bilo tako: Angela je bila ena gospa v letih, ki pa je bila izredno živahna in radoživa. Pa sem z leti začutil, da ne dohajam več njene energije. In zmeraj bolj sitna je postajala. Zato sem ji enkrat rekel: Angela, ubil te bom! In smo v naslednji oddaji imeli njen pogreb. Tudi malček Bozo mi je začel iti na živce, ker je postajal tečen. Zdaj ga vračam kot glavni lik risanke za otroke.«
