Živimo v času, ko so etične vrednote, kot so npr. pomoč sočloveku, empatija, dobrota, postavljene na stranski tir in so v ospredju zgolj lastne potrebe. Kljub temu pa obstaja še nekaj žarkov upanja, med drugim v obliki medgeneracijskih skupnostnih centrov
Slednje delujejo v okviru Slovenske filantropije, ena pa se nahaja tudi v Murski Soboti, kjer se dnevno organizirajo številne aktivnosti, ki naj bi povezovale različne generacije. O trenutnih razmerah smo povprašali Darka Krajnca, vodjo Hiše sadeži družbe v pomurski regiji.
Od sproščanja do potopisnih predavanj in učenja
Programi, ki se izvajajo v skupnostnih centrih, se osredotočajo predvsem na mlajšo in starejšo generacijo, poleg tega pa omogočajo vključenost posameznikov v socialno okolje, preprečujejo občutek izoliranosti ter spodbujajo medgeneracijsko prostovoljstvo. Med glavne aktivnosti spadajo številna izobraževanja, svetovanja, skupine za samopomoč, medgeneracijsko učenje (transfer znanj in izkušenj), nudenje učne pomoči, mreženje ipd.
Krajnc poudarja, da so v Pomurju najbolj priljubljene dejavnosti za sproščanje, zdrav način življenja, potopisna predavanja, kuharske, zeliščarske in permakulturne delavnice kot tudi jezikovni tečaji. Le redkokdaj se namreč zgodi, da bi bile slednje slabo obiskane. V HSD je trenutno včlanjenih približno 150 prostovoljcev in prostovoljk, kar je nekoliko več kot lansko leto.
»V Sloveniji prostovoljstvo dojemamo drugače«
Zanimalo nas je, ali se delavnice večinoma obiskujejo redno, predvsem tiste, pri katerih gre za neko kontinuirano delo (jezikovne delavnice, otroški tabori). Po njegovem mnenju je obiskovanje teh pomembno, saj se vsakič obravnava določena tema in lahko udeleženci hitro zaostanejo. Ob tem dodaja, da se mu zdi neodgovorno, če prijavljeni na brezplačne dejavnosti ne prihajajo redno in svojega izostanka niti ne opravičijo. Tovrstno obnašanje je namreč nepošteno tako do prostovoljca kot tudi do tistih prijavljenih, ki se morda niso uvrstili na seznam in bi zadevo jemali resneje. Meni, da se prostovoljstvo sicer ne izkorišča, saj motiv naj ne bi bil pričakovanje materialne koristi v zameno za opravljeno delo, kljub temu pa opaža, da se ne ceni dovolj. V Sloveniji nanj gledamo drugače kot v drugih državah z daljšo tradicijo in ne dosega nekih velikih razsežnosti, pojavlja pa se tudi veliko obveznega oziroma »mus« prostovoljstva (prakse, volontersko pripravništvo), kjer bi dejansko lahko trdili, da se do neke mere izkorišča. Da bi se dojemanje omenjenega področja spremenilo, Krajnc priporoča osveščanje, informiranje, usposabljanja za prostovoljce, simbolno nagrajevanje in ukinitev volonterskega pripravništva.
»Prostovoljci so srce in korektor družbe, ki je v pehanju za materialnimi dobrinami, bogastvom in dobički pozabila na osnovne življenjske potrebe ljudi kot tudi na zaščito okolja. Naše dejavnosti si brez prostovoljcev ne bi mogel predstavljati. Zakon ste.«
Teodora Kuhanec
