Nesoglasja o slovensko-hrvaški meji so stalnica že vse od osamosvojitve obeh držav na začetku devetdesetih. Da so nekateri deli meje in »incidenti« na teh spornih območjih postali že banalni, je prav tako jasno že kar nekaj časa. Te dni je nase spet pozornost usmeril zdaj že ponarodeli Joško Joras. Ne bom se spuščal toliko v njegov prav oz. neprav. človeku je treba priznati, da spretno izkorišča medije v svoj prid. Mediji pa zmeraj nasedajo in mu dajejo pozornost. Trenutno so cvetlična korita, ki zapirajo njegovo »evropsko« dovozno pot, ena osrednjih tem v dnevnoinformativnih TV-oddajah in dnevnem časopisju. Nič manj pozornosti pred časom niso vzbujali niti ribiči v Piranskem zalivu. Praktično vsaka plovba ribičev je postala pravi škandal, ki je medije zalagal s temami za poročanje. Očitno se je za nekaj časa zgodba o Piranskem zalivu nekoliko izpela, vsaj kolikor je tega zaslediti v medijih.
Pa je ostali del meje povsem dorečen? Sodeč po pozornosti v medijih očitno je. V resnici pa ni povsem tako. Območje v bližini Hotize je vsaj toliko sporno kot ostali dve prej omenjeni območji. Vseeno pa most, ki so ga zgradili Hrvati na tem območju, ki po mnenju slovenske vlade še zmeraj ni dorečeno, ni toliko pomemben kot cvetlična korita, ki ovirajo Joška Jorasa. Prekmurci pač nimamo človeka, ki bi se bil pripravljen pred TV-kamerami vreči v obmejno reko in uprizoriti dramo, ki se je ne bi branil marsikateri režiser.
Ministrstvo za zunanje zadeve je sicer o zadevi hrvaškemu veleposlaništvu v Ljubljani predalo protestno noto. Ob tem je minister Rupel dejal: »Skupna gradnja mostov je nekaj, kar ima simboličen pomen, in v resnici si je Slovenija želela takšnega skupnega simboličnega dejanja, ki se žal ni dogodilo, ampak je sosednja država storila po svoje.« Pa vendar se je vse to zgodilo šele ob načrtovani otvoritvi mostu, torej ko je bil most že zgrajen. Ves ta čas, ko so hrvaški gradbinci gradili most na območju, ki je za Slovenijo sporno, pa se ni zgodilo nič. V primerjavi z Jorasovimi cvetličnimi koriti je v medijih sporen most na Muri prejel milo rečeno manj pozornosti. Kljub dejstvu, da se je kar nekaj časa na spornem območju gradilo most in povezovalno pot do hrvaškega mejnega prehoda. Mislim, da ni potrebno biti gradbeni strokovnjak, da bi razumeli, da mostu ni moč zgraditi v nekaj dneh, tako da je bilo več kot dovolj časa za ukrepanje vlade ter poročanje medijev že med samo gradnjo mostu.
Podatek, ki kaže, da je lansko leto mejo na tem mestu prečkalo zgolj 20 ljudi na dan, priča, da Hrvaška z gradnjo mostu ni izpolnila nobenih strateških ciljev, s katerimi bi pomagala ljudem ob meji, saj je toliko ljudi sposoben prevoziti že obstoječi brod, ki je prav tako že bil na tapeti. Hrvaška je s tremi milijoni evrov, kolikor je stala gradnja mostu, izpolnila ali pa vsaj poskušala izpolniti druge cilje. Mediji pa ostajajo slepi ali vsaj slabovidni za most na Muri ter prekmurski zemlji namenjajo bore malo pozornosti. Kar pa ni v medijih, se ni zgodilo. Presodite sami, kaj je bolj vredno objave v medijih: cvetlična korita ali most na mejni reki.
