Spet je tisti čas v letu, stara navada pa je, kot pravijo, železna srajca. Naj vas ne udari po denarnici.
V kurilne naprave ne sodijo star papir in karton, vlažen in kemijsko obdelan les, denimo iverne plošče, barvan in lakiran les, plastika, embalaža, krpe in drugi odpadki.
Neredko se ti zato znajdejo na improviziranem kresu, čeprav praviloma sodijo v zabojnike za smeti.
V času, ko je kurilna sezona še v polnem teku, že tako trpi kakovost zraka. Da bi prispevali k izboljšanju njene kakovosti, se zato velja izogibati kurjenju na prostem.
Kurjenje naštetih odpadkov vodi do slabega izgorevanja in se pokaže neposredno kot gost temen dim.
Kurišče je treba nadzorovati ves čas kurjenja ali sežiganja, po končanem kurjenju ali sežiganju pa je treba ogenj in žerjavico pogasiti ter kurišče pokriti z negorljivim materialom.
Z bolj sončnimi spomladanskimi dnevi pa se vrstijo tudi opravila na vrtovih, sadovnjakih in v okolici hiš, obrezanih vej, posušenih delov in podobnega pa se ljudje nemalokrat znebijo s pomočjo točkovnega kurjenja. Pri tem nastajajo tudi prašni delci, ki onesnažujejo zrak in predstavljajo nevarnost za zdravje ljudi.
V naravnem okolju
Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju (to so gozdovi, druga gozdna zemljišča, območja na prostem v oddaljenosti do 100 metrov od gozda ali drugega gozdnega zemljišča, izjema so tudi vodne površine) v zvezi s tem določa, da se mora urediti kurišče, ki mora biti obdano z negorljivim materialom; prostor okoli kurišča mora biti očiščen vseh gorljivih snovi; kurišče pa mora biti od gozda oddaljeno vsaj 50 metrov, od pomembnih prometnih poti, večjih naselij in objektov, kjer se izdelujejo, predelujejo ali skladiščijo vnetljive ali nevarne snovi, pa vsaj 100 metrov.
Kurišče je treba nadzorovati ves čas kurjenja ali sežiganja, po končanem kurjenju ali sežiganju pa je treba ogenj in žerjavico pogasiti ter kurišče pokriti z negorljivim materialom.
V uredbi je zapisano tudi, da se mora s kurjenjem, sežiganjem ali uporabljanjem odprtega ognja prenehati, če je povprečna hitrost vetra večja od šestih metrov na sekund, oziroma so njegovi sunki močnejši od desetih metrov na sekundo.
Uredba nadalje prepoveduje uporabo gorljivih tekočin ali materialov, »ki pri gorenju razvijajo močan dim ali strupene pline oziroma so kako drugače škodljivi za okolje«.
Le ena izjema
Kurjenje odpadkov je prepovedano, izjema je lahko le sežig okuženih rastlin za zatiranje boleni. Za kršitelje so predvidene tudi globe.
Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in energijo opozarja na informacije v uredbi o odpadkih in uredbi o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom.
Prva prepoveduje kurjenje organskih ostankov oziroma odpadkov, kot so obrezane veje, posušeni deli rastlin in podobno.
Na Mestni občini Ljubljana so nam povedali, da posebnega predpisa, ki bi urejal kurjenje, nimajo. »Kurjenje v naravi ureja Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju. Pripravljalec navedene uredbe je Ministrstvo za obrambo, nadzor pa izvaja Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, nad 9. členom pa tudi policija.«
Druga pa določa, da je treba odpadke iz gospodinjstva in zeleni vrtni odpad kompostirati v hišnem kompostniku, ali pa jih prepustiti izvajalcu javne službe v posebnem zabojniku ali posodi na način, določen s predpisi lokalne skupnosti.
Skratka, kurjenje odpadkov je prepovedano, izjema je lahko le sežig okuženih rastlin za zatiranje boleni. Za kršitelje so predvidene tudi globe.
